Skoraj vsak človek na svetu na svojem obrazu gosti pršice. Strokovno se imenujejo Demodex folliculorum in živijo v lasnih mešičkih ter porah. Strokovnjaki ugotavljajo, da so te pršice postale tako odvisne od ljudi, da se počasi spreminjajo iz zunanjih parazitov v simbionte. To pomeni, da se postopoma zlivajo z našim telesom in brez nas sploh ne morejo več preživeti. Celoten življenjski cikel, od rojstva do smrti, preživijo na naši koži, kjer jedo odmrle kožne celice, poroča portal Science Alert.
Raziskovalci so analizirali njihov genom in odkrili, da jim je varno življenje v naših porah prineslo velike genetske spremembe. Biologinja Alejandra Perotti z Univerze v Readingu pojasnjuje, da imajo te pršice povsem drugačno razporeditev genov za telesno zgradbo kot druge sorodne vrste. Ta genetski minimalizem pomeni, da ohranjajo le najnujnejše gene za preživetje. Vsako njihovo nogo na primer premikajo le trije enocelični mišični snopi.
Nočno življenje in nenavadno parjenje
Pršice merijo le tretjino milimetra. Njihovo podolgovato telo ima na enem koncu kratke noge in usta, kar jim omogoča, da se popolnoma zasidrajo v folikel. Podnevi mirujejo, saj so skozi evolucijo izgubile gene za zaščito pred ultravijoličnim sevanjem. Prav tako ne morejo same proizvajati melatonina, zato preprosto uporabijo tistega, ki ga v mraku naravno izloča naša koža. Ko pade noč, se prebudijo in prilezejo na površje kože, kjer iščejo partnerja za parjenje.
Tudi njihovo razmnoževanje poteka na zelo specifičen način. Reproduktivni organi so se premaknili na sprednji del telesa. Samec ima spolni ud na hrbtu in obrnjenega naprej, zato se mora med parjenjem dobesedno povleči pod samico, medtem ko se oba trdno držita za dlako. Zaradi tako izoliranega življenja imajo zelo majhno genetsko raznolikost, kar znanstvenike skrbi, saj bi to lahko vodilo v njihov evolucijski propad.
Konec priljubljenega mita o umazaniji
Dolgo časa so ljudje verjeli, da te pršice nimajo zadnjika in da vse življenje kopičijo iztrebke v telesu. Po tem starem mitu naj bi ob njihovi smrti ti iztrebki eksplodirali na naši koži in povzročali vnetja. Nova študija pa je ta mit dokončno ovrgla. Znanstveniki so potrdili, da imajo pršice povsem funkcionalen zadnjik in redno izločajo prebavljeno hrano. Naši obrazi torej niso prekriti z njihovimi posmrtnimi izločki.
Zoolog Henk Braig opozarja: "Ljudje te male prebivalce pogosto neupravičeno krivimo za različne kožne težave." A vse kaže na to, da pršice na našem obrazu opravljajo zelo preprosto, a izjemno koristno nalogo. Z uživanjem odmrlih celic redno čistijo naše pore in skrbijo, da te ostanejo prehodne. Namesto da bi se jih bali, bi jim morali biti morda celo hvaležni za njihovo vsakodnevno nočno čiščenje.
