Santa Cruz del Islote v Karibskem morju velja za enega najbolj gosto naseljenih otokov na svetu. Na površini, ki meri le dobrega 1,2 hektara, živi več sto ljudi. Številke se gibljejo od 500 do celo 1200 prebivalcev. Čeprav otok ponuja pisano in romantično podobo, se za njo skriva precej težek vsakdan.
Zgodovina naseljevanja sega v 19. stoletje. Takrat so ribiči ugotovili, da na tem malem koralnem grebenu ni komarjev, saj tam ni naravnih peščenih plaž. Zato so začeli graditi začasna bivališča in otok postopoma širiti. Uporabljali so koralne ostanke, školjke, kamenje in celo smeti. Danes na otoku stoji okoli 100 tesno stisnjenih hiš, ki jih domačini pogosto barvajo v žive karibske barve. Prostora za širjenje preprosto ni več. Ko družina potrebuje več prostora, hiši preprosto doda novo nadstropje.
Raj brez komarjev, a tudi brez vode
Skupnost na otoku močno drži skupaj. Sosedje si delijo hrano in si pomagajo pri gradnji. Avtomobilov ne poznajo, saj so ulice preozke. Namesto tega povsod hodijo peš ali uporabljajo čolne. Otok prav tako nima policijske postaje, saj prebivalci vse spore rešujejo znotraj skupnosti. Kljub temu življenje prinaša številne izzive. Največji problem predstavlja pitna voda. Otok nima klasičnega vodovoda, zato ljudje zbirajo deževnico, v sušnih obdobjih pa jim vodo dostavlja kolumbijska mornarica.
Elektriko jim zagotavljajo sončni paneli in generatorji na gorivo, a izpadi so pogosti. Prav tako nimajo urejene kanalizacije. Uporabljajo greznice, kar močno ogroža okoliški koralni greben. Na otoku boste zaman iskali tudi pokopališče. Prostora zanj preprosto ni, zato umrle prebivalce pokopavajo na sosednjem otoku Tintipán. Zanimivo pa je, da je otok med pandemijo postal prvi kolumbijski teritorij, kjer je država cepila celotno odraslo populacijo.
Turisti prinašajo denar, a uničujejo otok
V zadnjih letih se prebivalci soočajo z novim izzivom. Ribolov, ki je nekoč predstavljal glavni vir preživetja, počasi upada. Namesto tega otok preplavljajo turisti. Vsak dan otok obišče okoli 500 izletnikov, kar predstavlja ogromno obremenitev za tako majhno površino. Domačini sicer služijo z vodenjem ogledov in prodajo hrane, a turizem prinaša tudi goro smeti in povečuje porabo vode.
Nekateri prebivalci opozarjajo, da množični turizem prinaša le kratkoročne koristi, na dolgi rok pa uničuje njihovo krhko okolje. Zato organizirajo čistilne akcije in poskušajo zaščititi morske želve, ki so jih včasih lovili za hrano. Kljub neverjetni gneči, pomanjkanju osnovne infrastrukture in težkemu življenju, domačini svojega otoka ne želijo zapustiti. Zanje to ni le turistična znamenitost, temveč dom, ki so ga dobesedno zgradili z lastnimi rokami in se v njem uspešno prilagajajo neizprosnemu morju.
