Ko beseda nanese na težave, ki lahko pripeljejo do konca partnerske zveze, večina najprej pomisli na denar ali pomanjkanje intimnosti. Psihologi pa opozarjajo, da se za nezadovoljstvom v odnosih pogosto skriva povsem drugačen vzorec. Najbolj srečni pari namreč ne vodijo evidence in se ne prepirajo o tem, kdo naredi več.
Travers poudarja, da partnerji delajo veliko napako, ko v glavi vodijo evidenco o tem, kdo je kaj postoril, kdo vlaga več truda in kdo je komu kaj "dolžan". Takšen odnos namreč deluje kot nekakšna menjava, pri kateri partnerja pričakujeta, da se vsak njun trud hitro povrne. Vsak pomiti krožnik tako postane postavka v interni tabeli, vsak sprehod s hišnim ljubljenčkom pa dokaz v neuradnem sodnem sporu.
Zveza ni sodna dvorana
V zdravem in povezanem odnosu partnerja ne razmišljata o vsaki obveznosti kot o uslugi, ki jo mora druga oseba nujno vrniti. Namesto tega v določenem trenutku preprosto naredi več tisti, ki to lažje zmore. Pri tem ohranjata zaupanje, da se bodo obveznosti na dolgi rok uravnotežile. Partnerja pa takšnega dejanja ne zabeležita kot uslugo, ki zahteva povračilo.
To seveda ne pomeni, da mora en partner ves čas opravljati večino dela. Uspešni pari hitro opazijo resnično neravnovesje, vendar k njemu pristopijo kot k skupni težavi, ne pa kot k dolgu enega od partnerjev. Ključna razlika se skriva prav v njuni reakciji na nastalo situacijo.
Pozitivna sprememba se kaže že v samem načinu komunikacije. Namesto očitkov, kot je "Dolguješ mi", partnerja uporabljata formulacije v smislu "V zaostanku sva z obveznostmi". Težavo torej opazujeta kot nekaj, kar morata rešiti skupaj. Ko problem postavita kot skupni izziv, ta preneha biti zgolj postavka v zasebni beležnici nekoga in postane vprašanje ekipne obremenitve.
