Spoznanje, da vrstniki izvajajo nasilje nad vašim otrokom, v starših pogosto vzbudi občutke nemoči in jeze. Nasilje pogosto poteka v šoli ali na spletu, opozorilnih znakov pa starši večkrat ne opazijo takoj. Psihologi pojasnjujejo, kako prepoznate težavo in učinkovito pomagate otroku v sodelovanju s šolo.
Znaki, ki kažejo na nasilje, pogosto ostanejo zelo subtilni. Šolski psiholog dr. Adam McCartney pojasnjuje, da otroci poleg zavračanja odhoda v šolo pogosto spremenijo svoje celotno vedenje. Začnejo se umikati vase, postanejo redkobesedni ali tesnobni. Otroci prav tako pogosto izbegavajo pogovore o šoli in svojem dnevu. Dodatni opozorilni znaki vključujejo močenje postelje in pogosto slabo razpoloženje.
Če nasilje preraste v fizično obliko, starši lahko opazijo nepojasnjene praske, ugrize ali modrice. Prav tako velja biti pozoren na poškodovana oblačila in šolske potrebščine, ki nenehno izginjajo. McCartney poudarja, da starši najbolje poznajo svojega otroka, zato vsaka nenavadna sprememba v vedenju pomeni znak za alarm.
Pravilen odziv ob otrokovem priznanju
Šolska psihologinja dr. Patricia Britto staršem svetuje, naj ob otrokovem priznanju najprej samo poslušajo. Otroku ne ponujajte takojšnjih rešitev in ga ne zasipajte z vprašanji. Raje mu dajte prostor, da razloži situacijo, in mu povejte, da je ravnal prav, ko vam je zaupal težavo. Otroci se pogosto bojijo, da prijava težave situacijo le še poslabša. Skrbi jih, da starši takoj odvihrajo v šolo in povzročijo še večji problem. Zato se z njimi pogovorite o tem, kaj si želijo za naslednji korak.
Prav tako otroku nikoli ne recite, naj nasilje preprosto ignorira ali naj se sam postavi zase. S tem mu namreč naložite odgovornost za ustavitev tujega nesprejemljivega vedenja. Namesto tega mu raje pomagajte poiskati odraslo osebo v šoli, ob kateri čuti varnost. Britto staršem priporoča, naj vodijo natančno evidenco incidentov. Beležite datume, opise dogodkov in shranite zaslonske slike, če nasilje poteka na spletu. Zbrane informacije nato prijavite šoli in zahtevajte povratne informacije o ukrepih.
Zunaj šole pa otroka spodbujajte k dejavnostim, ki krepijo njegovo samozavest, kot so hobiji, šport in druženje s pravimi prijatelji.
Česa starši nikoli ne smejo storiti
McCartney izpostavlja ključno napako, ki se ji morajo starši nujno izogniti. Nikoli ne kontaktirajte neposredno staršev drugega otroka. Namesto tega se vedno obrnite na učitelja, ugotovite dejstva in določite jasen načrt ukrepanja. Če šola ne reagira na pritožbe, uporabite uradni postopek za pritožbe. Prav tako otroka ne spodbujajte k temu, naj nasilnežu vrne udarec.
Če vas skrbi za otroka, si zapomnite, da vam ni treba rešiti vsega naenkrat. Zagotovite mu čas in varen prostor za pogovor ter ga poslušajte brez obsojanja. Najpomembneje je, da otroka redno opominjate, da za nasilje ne nosi krivde in da mu bodo odrasli vedno priskočili na pomoč.
