Jutri, 17. junija 2026, bo minilo 830 let od prve omembe Lenarta v Slovenskih goricah v pisnih zgodovinskih virih. Zametki današnjega Lenarta segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in predvsem izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi (praedium) pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj tudi dobil ime. Prvotno je bil Lenart v lasti Spanheimov (to so bili bogati fevdalni gospodje in koroški vojvode), že leta 1196 pa je bil kraj v lasti šentpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se listinski tudi prvič omenja, in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III. za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. V omenjeni buli se papež sklicuje na svoje predhodnike in z njo menihom potrjuje vrsto posesti, med njimi tudi nekatere v Slovenskih goricah – pri sv. Lenartu (apud Sanctum Leonardum). V letu 1354 se prvikrat omenja žitna desetina "in der pfarre ze Sant Leonhard bei Marcchburg", kar potrjuje domnevo zgodovinarja dr. Franca Kovačiča, da je pri sv. Lenartu nastala samostojna dušnopastirska postojanka v 14. stoletju.
Leta 1202 je šentpavelski samostan prodal Lenart Wernerju von Tannu iz Melja pri Mariboru. Od leta 1265 do 1376 je bil last plemiške družine von Haag, ki je bila lastnica bližnjega hrastovškega gradu. Hči zadnjega člana tega rodu Gunterja, po imenu Ana, se je leta 1379 poročila s Henrikom Herbersteinom in mu za doto v zakon prinesla Hrastovec. Ime gradu Hrastovec je povezano s hrastovimi gozdovi, ki so nekoč pokrivali obsežna zemljišča v njegovi okolici. Predvideva se, da se je Hrastovec v začetku imenoval drugače, morda Dobrovec. Vsekakor pa se je ime nanašalo na hrast oziroma na starejše poimenovanje tega drevesa – dob.
Rodbina Herberstein je z manjšimi presledki gospodarila s Hrastovcem do konca aprila 1945. Z njo je močno povezana tudi zgodovina Lenarta. Velik pomen za razvoj Lenarta, kakor tudi njegove širše geografske okolice, pa gre pripisati dejstvu, da je že pred nastankom hrastovškega gospostva te kraje zajela cerkvena organizacija. Prva znana omemba lenarške cerkve sega v leto 1196, prva omemba župnije pa v leto 1354. Tako je bila župnija s sedežem pri cerkvi svetega Lenarta prva, ki se je izločila iz pražupnije Jarenina. Nastanek samostojne lenarške župnije je bil velikega pomena za sam razvoj kraja in njegovo vlogo v širšem prostoru. Kraj se je razvijal na položnem griču ob tranzitni cesti in je že od začetka slovel po vodnjaku s kvalitetno pitno vodo. V srednjeveškem času se je njegova trška funkcija zaradi ugodne prometne lege, tranzitnih poti in razvite obrti krepila. Trški sodnik se sicer omenja že leta 1332, uradno pa je bil Lenart povzdignjen v trg leta 1447, ko je Andrej Holeneški dosegel pri cesarju Frideriku Habsburškem, da je Lenartu podelil trške pravice. Trškega sodnika so volili vsi polnopravni tržani, potrjeval pa ga je hrastovški gospod, ki mu je bil trg podrejen. Že leta 1787 je lenarški trški sodnik prisegel tudi v slovenskem jeziku. Trški sodnik ("der Richter") je bil najvišja oblast v trgu, po ukinitvi trškega sodišča in ustanovitvi Okrajnega sodišča Lenarta leta 1850 pa je bil najvišja oblast v trgu župan. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem letnih živinskih sejmov. Trg je imel do 19. stoletja večinoma lesene hiše in je večkrat pogorel. V 17. stoletju enkrat, v 18. in 19. stoletju pa po dvakrat. Leta 1820 je štel 74 hiš, leta 1870 80 hiš, leta 1910 pa 102 hiši. Najstarejši ohranjeni zgradbi sta Špital iz leta 1625 in Rotovž iz leta 1675. Zdajšnja cerkvena stavba, ki je po mnenju umetnostnih zgodovinarjev najlepši primer pozne slovenskogoriške gotike, je bila zgrajena med letoma 1515 in 1518. Ob cesti proti reki Velki v radgonski smeri je nekoč stal "gerihtni križ" na mestu, kjer so bile postavljene trške vislice.
In še tale zanimivost – po legendi, ki jo navajajo nekateri zgodovinarji, med njimi tudi Jože Curk, so leta 1532 Lenart oblegali in požgali Turki. Tržani so se z njimi odločno spopadli in jih veliko pobili. Legenda pravi, da so se Lenartčani pred Turki rešili s pomočjo čebel. Ko so turški vojaki ropali in požigali trg ter začeli oblegati glavno utrdbo ob cerkvi, so branilci na napadalce z obzidja zmetali več panjev, polnih živih čebel. Razdražene čebele so začele pikati Turke, ti pa so se bili zaradi pikov prisiljeni umakniti in opustiti napad na cerkev. Koliko je na tem dejanske resnice, seveda ne vemo, saj doslej za potrditev teh navedb še nismo našli primarnega zgodovinskega vira.
Leta 1989 je bil trg Lenart v Slovenskih goricah razglašen za mesto in od takrat postopoma krepi vlogo upravno-političnega, kulturnega, gospodarsko-zaposlitvenega in trgovsko-oskrbnega središča osrednjih Slovenskih goric. Mesto beleži pozitivno demografsko rast.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
