Dejan Zavec je v športni karieri veljal za človeka neomajne volje, discipline in borbenosti. A pot do tega, da je postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov, se ni začela v telovadnici ali ringu, temveč v otroštvu, ki ga je močno zaznamovala boleča družinska izkušnja.
Nekdanji boksarski prvak je v podkastu Na robu iskreno spregovoril o obdobju, ko je moral zaradi težkih razmer doma oditi v rejništvo. Kot je povedal, so bile v njegovem domačem okolju prisotne stiske, nasilje in alkoholizem, zaradi česar je že kot otrok pristal v drugi družini. V rejništvo je odšel približno v tretjem oziroma četrtem razredu osnovne šole in tam ostal vse do polnoletnosti.
Sprva je živel pri ženski, ki jo opisuje kot "teto", pozneje pa tudi pri trenerju. Čeprav je bila izkušnja posledica težkih okoliščin, Zavec danes o ljudeh, ki so ga sprejeli, govori s toplino. Poudarja, da se tam ni počutil odvečnega ali izključenega. "To je bil moj dom, to so bili moji ljudje," je povedal o obdobju, ki ga je močno oblikovalo.
Njegova pripoved razkriva tudi širšo zgodbo o otrocih, ki zaradi neurejenih, nevarnih ali preveč bolečih razmer ne morejo odraščati v biološki družini. Rejništvo je namenjeno temu, da otroku zagotovi varno okolje, ko tega doma ne more dobiti, a je za vsakega otroka takšna sprememba velika čustvena prelomnica.
V Sloveniji je po navedbah iz besedila v rejništvu več kot 700 otrok in mladih odraslih. Rejnica in socialna delavka Irena Zajc opozarja, da so razlogi za namestitev pogosto povezani z nasiljem, zasvojenostmi ali nezmožnostjo staršev, da bi otroku zagotovili varnost. Čeprav naj bi bilo rejništvo praviloma začasna rešitev, otroci v njem pogosto ostanejo več let, povprečno okoli sedem.
