Denis Bende Živčec
Naročite se: Podkastu Slačilnica lahko prisluhnete na platformah za podkaste, kliknite na Spotify, Apple podcasts ali Youtube. Naročite se, da boste obveščeni ob izidu naslednje epizode.
Tukaj si lahko epizodo ogledate v video obliki:
Tukaj lahko prisluhnete aktualni epizodi Slačilnice v avdio obliki:
Slovenija se je rodila 25. junija 1991. Sašo Avsenik se je rodil le nekaj dni prej, 11. junija. Živih spominov na slovensko osamosvojitev tako nima, a je vse, kar počne s svojim ansamblom, na podlagi bogate družinske glasbene dediščine, prepojeno s ponosom in domoljubjem v najlepši obliki. V priljubljen Večerov podkast Slačilnica se je ob izteku sezone vrnil prav v času, ko ansambel živi eno svojih najbolj razgibanih obdobij. Nova poletna polka Raffaello že osvaja poslušalce, koncerti se vrstijo, nastopov v tujini je veliko. V mislih je že pri decembrskem koncertu v Stožicah, vsak dan ga spremlja tudi rehabilitacija. Po nepričakovani diagnozi fokalne distonije, ki je pod vprašaj postavila njegovo igranje harmonike, zdaj diha že nekoliko lažje.
"Je kar demon, ampak kaže, da je ukrotljiv. Največji demon je bil takrat, ko sem hodil od zdravnika do zdravnika in so mi govorili, da je to tako redko, da tega verjetno nimam. Gre za nevrosenzomotorično motnjo v možganih, ko možganski zemljevid pošilja napačne pulze v tretji in četrti prst. Dolgo sem poslušal, da je neozdravljivo. Potem sem dobil klic iz Berlinske filharmonije, kjer igra slovenski klarinetist gospod Kuder. Rekel mi je, da ima tam kolega isto stvar. Ta je sicer obupal nad terapijo in postal dirigent, jaz pa sem rekel, da bom vseeno poskusil," pripoveduje Sašo, ki je v iskanju rešitve odpotoval tudi v Španijo.
"Zdaj delam četrti ali peti mesec terapije po španski metodi. Imam veliko srečo, da sem se zelo dobro povezal s fizioterapevtko Silvio, ki je postala moja prijateljica in pride tudi na dopust v Slovenijo. Načeloma se to zdravi od deset mesecev do treh let, odvisno od posameznika in od tega, kako terapija prime. Pristop je zelo individualen. Računalnik mi narekuje vaje: gumico daš na tretji prst, povežeš jo z zapestjem, z enim prstom delaš eno črko, z drugim drugo, s palcem in mezincem igraš nekaj tretjega. Možgani dobijo veliko nalog, se zamotijo in se postopoma na novo vzpostavljajo povezave. Reprogramiraš se," pojasni.
Kako je bilo v Španiji? "Zanimivo. Iz Brnika sem v Barcelono letel za 41 evrov. Tam sem si sposodil avto, najprej ga ni bilo, potem so mi ga dali, vedno se kaj zaplete. Rezerviral sem si tudi harmoniko. To je bil šok. V mestu sem našel izposojevalnico harmonik, imeli so štiri razbite instrumente. Tisto harmoniko bi jaz doma vrgel z mosta in šel še enkrat ponjo. Bila je razglašena, razpadala je. Ko sem prišel na inštitut, so bili navdušeni. Rekli so mi, da je boljše, če me harmonika moti, ker se bodo možgani ukvarjali še z drugimi stvarmi. Na koncu sem poklical izposojevalca in mu rekel, naj mi ne vozi druge. Pripeljal mi je še dve bolj razbiti, v dveh vrečkah," z zdravo mero humorja opisuje Sašo svoje zdravljenje v Barceloni.
Z ansamblom veliko nastopa tudi v Nemčiji in Avstriji. Ga preseneča, kako zvesta je ostala tamkajšnja publika? "To nam zelo laska. Veliko tega se je izgubilo, ker so šli časi naprej. Včasih je bila scena zelo močna, bile so televizijske oddaje, pihalne godbe, ansambli. Danes je več družbenih omrežij in manj starih oddaj. Mi smo povezava s prejšnjimi časi. Še vedno smo muzikanti na stari način. Vse, kar prinesemo na oder, je organsko. Ni podlag in matric. Imamo boljše ozvočenje, boljše mikrofone, zvočnike, šov je mogoče boljši, a zadaj je še vedno ročno delo. Ljudje imajo to radi,” odvrne. Pred njimi je Argentina. "Prvič gremo v Buenos Aires. Pravijo, da je tam veliko Slovencev. Oktobra gremo, mogoče bomo z Argentinci naredili kar martinovanje. Ne znam si predstavljati, kako bo. Ko smo bili v Kanadi, me je ganilo, koliko jim Slovenija pomeni. Potrudijo se, da ti skuhajo pravo govejo juho, recepte imajo po starih mamah, slišiš kakšno kletvico ali molitev, ki je pri nas skoraj ne slišiš več. Včasih imaš občutek, kot da si prišel v muzej, ampak zelo pristen in srčen," je poln vznemirljivega pričakovanja.
Sašo je torej le nekaj dni starejši od Slovenije. Mu je kot 35-letnemu državljanu všeč, kje smo danes? "Nad narodom kot takim sem navdušen. Pri politiki pa sem žalosten. Pogrešam dobre zglede. Moti me polariziranje. Zdi se mi, da se premalo poudarjajo uspehi. Verjamem, da tudi kakšnemu politiku kdaj kaj uspe, ampak mi tega ne vemo, ker tega ni dovolj v ospredju. Ko se pogovarjam s svojo generacijo, marsikdo pravi, da niti ne mara več odpirati glavnih medijev, ker prihajajo samo slabe novice. Seveda se dogajajo, to je dejstvo, ampak treba je poudarjati tudi dobre zgodbe. Zato sem vesel, da jih z ansamblom pišemo mi in ljudem dajemo veselje," odvrne.
Kaj mu pomeni domoljubje? "Ogromno. Zavedam se ga že zjutraj, ko otroke peljem v vrtec ali šolo, ko se pozdravimo z drugimi starši, ko grem v trgovino in mi prodajalka na Gorenjskem reče: Sašo, sem ti narezala kruh. Meni je to simpatično. Vem, da imamo svoje gasilce, močno skupnost. To je zame domoljubje. Da znaš ceniti, kar imamo, in tega ne jemlješ za samoumevno. Mi pridemo tudi v kraje, kjer tega ni, kjer je tisoč ljudi, ki se ne poznajo in nimajo nič skupnega. Slovenija je zame ena vas v Evropi. Super je, če držimo skupaj in se lahko zanesemo drug na drugega," razmišlja Sašo.
Kako trdna je njihova zasedba ta trenutek? Pojavljajo se namreč govorice, da pevec Luka Sešek odhaja. "Vsi smo tukaj. Mislim, da dokler so Stožice na programu, si nihče ne upa, ker bi bilo deset tisoč ljudi razočaranih," se nasmehne. "Res pa je, da se vsako leto pogovarjamo o možnih razhodih. Ko je Luka prišel k nam, sva se dogovorila za tri leta. Jaz sem si želel, da bi ostal kakšno leto več, in zdaj so ta tri leta postala že šest let. Mi nimamo pogodb. Ko nekdo začuti, da je čas, da odleti iz gnezda, obuje svoje škornje in gre naprej, kdo sem jaz, da mu sodim? Smo kolegi. Zadali smo si, da naredimo Stožice, potem pa se bomo usedli in vprašali, ali smo še skupaj ali ne," nalije čistega vina.
Mu je Slavko Avsenik, legendarni dedek, kdaj dal kak nasvet, kako ravnati s slovenskim občinstvom? Bi morali biti pri vključevanju narodnozabavne glasbe v državne proslave bolj izbirčni? Obstaja pesem, ki njegovi družini največ pomeni? Je ustvarjati s priimkom Avsenik odgovornost ali breme? Koliko Štajerske se je naselilo vanj, odkar je poročen s Štajerko iz zelo znane družine? Iskreni in zelo življenjski odgovori vas čakajo v podkastu Slačilnica, kjer se je pogovoru ob koncu pridružil tudi šarmantni Tommy Budin, član ansambla in zamejec iz okolice Trsta, ki s pevko Lucijo šarmira v novem spotu za skladbo Raffaello.
Vse Večerove podkaste najdete na vecer.com/podkasti .
