"Da govorimo manj, ni samo nepreverjen občutek. V isto smer kažejo tudi statistične raziskave porabe časa: manj časa namenjamo neposrednemu druženju in več ga preživimo sami. Obenem smo velik del komunikacije preselili v tipkanje. To še ne pomeni nujno, da komuniciramo manj. Pomeni pa, da manj govorimo.
Izginjajo tudi majhne, naključne interakcije. Mimoidočega ne vprašamo za uro, hrane ne naročimo v živo ali po telefonu, ampak prek spletne strani, v trgovini se ne zaklepetamo s prodajalko, saj so blagajne samopostrežne; ne gremo v banko, letalske vozovnice ne kupimo osebno v agenciji; namesto da bi obiskali sodelavko ali sodelavca v pisarni, napišemo sporočilo. V avtobusu si nadenemo slušalke in ne vprašamo, ali je sedež prost; ne rečemo, izvolite, ne pozdravimo, ne načnemo vljudnostnega pogovora z osebo, ki sedi ali stoji poleg nas. Za vsak tak posamezen primer bi porabili morda samo kakih deset, dvajset, trideset besed. A teh besed ni, priložnosti, ko ne govorimo, pa je vse več. K temu prispeva na primer tudi delo na domu, pri katerem izginejo pogovori na hodniku, pri kavi, na poti na sestanek. /.../
(Po)govor ni samo način za prenašanje informacij. Lahko je tudi zahtevna vaja za možgane. Skoraj hkrati moramo razumeti sogovornika, predvideti konec njegove povedi, najti odgovor, poiskati besede, jih zložiti v stavek in ga izreči. V pogovoru smo pod časovnim pritiskom, ki je povsem drugačne vrste kot pri pisanju. Tudi če samo naročamo žemljico, mora biti reakcija hitra. Prav sprotno priklicevanje besed poteka v govoru drugače kot pri pisanju. /.../ Zato si kar predstavljam, kako bomo čez deset let izobešali nalepke: "Prosimo, govorite!" A veliko lahko spremenimo že zdaj. Pozdravljajmo, sprašujmo, nagovarjajmo. Uporabljajmo besede, nič nas ne stanejo."
