"S svojimi zmedenimi nastopi, napadi in grožnjami ministrica spominja na osrednji lik Vonnegutovega romana. Billyja Pilgrima. Le da je Billy 'iztaknjen iz časa' in skupaj s seksapilno starleto Montano ugrabljen in teleportiran na daljni planet Tralfamador, kjer sta postavljena v živalski vrt na ogled. Ignacija pa obratno, skupaj z manj seksapilnim Janezom, teleportirana v aktualno Slovenijo iz civilizacije, ki sosledje časa dojema drugače: prihodnost je hkratna s sedanjostjo in preteklostjo. A prihodnost je premočrtna in nespremenljiva, sedanjost in še bolj preteklost pa se data spreminjati. Kolaboracija, upor, povojni poboji, pot v Jajce, partijski aktivizem, prekupčevanje z orožjem, Black Cube, leto 1988 in 2026 … vse se dogaja hkrati, tukaj in zdaj. In zato ima muzej osamosvojitve v Sloveniji enako funkcijo kot živalski vrt z bitji iz tujih svetov na planetu Tralfamador.
In kako naj ustvarjalci to novo percepcijo in časovno dimenzijo kulture preživijo? Pesnik jim polaga na srce in dušo svojo novo pisarijo: 'Poj rajši to, kar treba je pri hiši, za hleve treba, treba je na polji, poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši!' Če tega nočejo, pa naj se sprijaznijo z bridkim koncem in za slovo nabijejo na pročelje klavnice na Maistrovi deset citirane ministričine besede kot zlovešč epitaf za kulturo. No, vsekakor pa bi v duhu ministričine globoke misli o 'eksistencialni izkušnji' bilo smiselno, da bi tudi ona vsaj eno leto živela v enakih razmerah kot 'njeni varovanci', samozaposleni v kulturi: naj ji ministrstvo plačuje minimalne prispevke in naj dobiva njihov povprečni mesečni prihodek. Če ne bo preživela, ima njej in meni ljubi Vonnegut tudi za njo pripravljen epitaf: 'Vse je bilo lepo in nič ni bolelo.'"
Vir: Mladina
