"Kaj imajo skupnega violinist, medicinska sestra in računovodja? Če je prvi zaposlen v Slovenski filharmoniji, druga v izolski bolnišnici, tretji pa na Mestni občini Maribor, jim je skupno predvsem to, da so del enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Njihove plače so pogojene z različnimi kolektivnimi pogodbami, kar vpliva na višino dohodka, toda kriteriji ocenjevanja, ki smo jih dolga leta uporabljali pri letnih ocenah javnih uslužbencev, so si kljub neprimerljivosti poklicev zelo podobni. Do 1. januarja 2025 je letna ocena zaposlenega vplivala na napredovanje javnega uslužbenca, zdaj pa ne več. /.../
Javni sektor v Sloveniji je na mnogih področjih zelo kakovosten. Sloni predvsem na požrtvovalnosti tistih zaposlenih, ki jih delo nadpovprečno veseli in ga znajo odlično opraviti. To so ljudje z visoko mero lastne motivacije. Takšnih ni malo. Res pa je, da zunanjih spodbud za motivacijo skorajda ni. Ni prav, da se posameznik motivira izključno sam, medtem ko mu delovno okolje sporoča, da je vseeno, kakšna je kakovost njegovega dela. Kljub temu menim, da je treba metode ocenjevanja in motiviranja javnih uslužbencev poglobiti ter jih uskladiti z mentaliteto družbe, ki se takšnemu načinu očitno upira. Cilj vsega skupaj je boljši javni servis, zadovoljnejši in učinkovitejši zaposleni.
Vzpostavitev nove plačne reforme je zelo zahtevna naloga. Kdor bo ponudil pravi recept, bo kadrovski genialec. O takšnih zadevah je politika vedno razpravljala izključno s sindikati, medtem ko so bili delodajalci izključeni, čeprav so v praksi prav oni izvajalci ocenjevalnih ukrepov. Izkušnje vodstev javnih zavodov, se pravi direktorjev in kadrovikov, doslej niso nikogar zanimale. Huda napaka! Pri oblikovanju nove plačne reforme priporočam dialog med politiko, sindikati in delodajalci. Da bo učinek pozitiven – in ne obraten."
Vir: Dnevnik
