Družbo velja opazovati in vrednotiti po tem, kakšen odnos ima do podreprezentiranih in ranljivih skupin. Ta odnos nikdar ni bil zadosten. Pomislite na eno najbolj znanih literarnih del, namreč Deklino zgodbo. Mar ni smešno, da jo kar naprej obravnavamo kot distopično, celo futuristično knjigo? Margaret Atwood jo je objavila leta 1985. Dogaja se v ZDA, ki jim je takrat predsedoval Ronald Reagan. Če ti vlada Ronald Reagan, distopija ni v neki oddaljeni, fiktivni prihodnosti, temveč jo že živiš. A le, če si med ranljivejšimi skupinami, se pravi med skupinami, ki jim figurativna odsotnost ni lastna, temveč vsiljena.
Podobno je s skladateljicami. Redko opaženo nasilje izbrisa, ki ga nad umetnicami skozi vso evropsko zgodovino konsistentno zganjajo znanstvena sfera, zgodovinopisje, v določenih primerih tudi umetniška kritika, same umetnice in umetniki ter obča javnost, ni bilo spoznanje, ki bi sledilo pisanju o odsotnih imenih, temveč ravno obratno, imena so se izrekla iz osvetljevanja tega nasilja ...
Podpornice predsednika DZ pa še danes ne vidijo, da se njegova izjava o pocestnicah ne tiče samo opozicijskih poslank, žensk nasploh, ljudi nasploh, ampak se tiče njih osebno, in ne vidijo, da se jih tiče politično, kaj šele, da bi videle spoj med enim in drugim, pravzaprav ne vidijo ničesar, to je čisti mrk uma, če je sploh kdaj bil osvetljen, popolna instrumentalizacija razuma, ki vidi samo cilj, ne kvalitativnih vidikov poti, pa še cilj je slab. Izvrstna literarna tema.
Takšen razvoj tukajšnje družbe, ki je po petintridesetih letih v neke vrste kulminaciji propada, nalaga vedno znova nove napore progresivni civilni družbi, ki mora kar naprej pojasnjevati že stare koncepte. Ampak ja, saj nas je Angela Davis, tako kot mnogi drugi revolucionarji, učila, da je boj za svobodo ter socialni in ekonomski mir nenehen boj, tako rekoč maraton.
