"Kitajska je v razvojni tekmi z Evropo zmagala zato, ker je država že pred dvema desetletjema sprejela strateško odločitev, da bodo elektrifikacija, baterije, programska oprema, umetna inteligenca in digitalna mobilnost predstavljali jedro prihodnje industrijske politike. Temu je sledilo vse ostalo: ugodno financiranje, sistematične spodbude razvoju celotne baterijske industrijske verige, gradnja polnilne infrastrukture, obsežne spodbude za nakup električnih vozil. Kitajska ni čakala, da bo trg sam opravil prestrukturiranje. Država ga je usmerjala.
Evropa se je zadeve lotila napačno. Razglasila je prepoved prodaje avtomobilov z motorji z notranjim zgorevanjem po letu 2035 in pričakovala, da bo trg sam ustvaril novo industrijsko strukturo. Druga velika napaka je bila energetska politika. Posledice so najbolj občutile energetsko intenzivne panoge – metalurgija, kemična industrija, proizvodnja materialov in komponent – prav tiste dejavnosti, ki ustvarjajo ključne inpute za proizvodnjo električnih vozil, baterij in napredne elektronike. Medtem ko je Kitajska sistematično zniževala stroške proizvodnje prihodnjih industrij, jih je Evropa povečevala.
Problem seveda ni v tem, da Evropa potrebuje učinkovito obrambo. Problem je v tem, da obramba postaja nadomestek za razvojno strategijo. Nobena razvita družba v zgodovini ni postala bogatejša zato, ker je več vlagala v orožje kot v tehnologijo. Gospodarsko moč so vedno ustvarjali produktivnost, inovacije, izobraževanje in industrijski razvoj. Orožje lahko varuje obstoječe bogastvo, ne more pa ga ustvarjati. Če Evropa svojo razvojno energijo usmeri predvsem v vojaško proizvodnjo, medtem ko Kitajska vlaga v umetno inteligenco, robotiko, kvantne tehnologije, baterije, polprevodnike in digitalne platforme, bo razvojni razkorak med njima v prihodnjem desetletju postal astronomsko velik."
Vir: Dnevnik
