Ob izjavi v osrednji informativni oddaji nacionalne televizije, ki jo je podal uradnik ministrstva za kulturo z najdaljšim stažem v zgodovini Slovenije, sem se moral večkrat vprašati, ali sem slišal prav. Gospod je namreč izrazil upanje, da bo smrt kolega vsaj malo pripomogla k zmanjšanju mobinga na omenjenem ministrstvu. Morda ne bi tolikanj zastrigel z ušesi, če ne bi prav ta gospod "zaradi občutka dolžnosti do umrlega" dan prej neposredno s prstom pokazal na ministra, da je tudi on kriv za tragično smrt. Do njegovega nastopa na nacionalki sem kajpada sklepal, da je obtožbo izrekel v trenutku neprištevnosti zaradi prizadetosti ob izgubi sodelavca. Zdaj težko sklepam enako, prej nasprotno; gospod je ministru de facto naložil krivdo za samomor uslužbenca. Povedal je še, da se minister dere na svoje zaposlene, da jim meče ključe pod noge in da so uslužbenke iz njegove pisarne prihajale objokane. Tako zelo da jih je minister šikaniral.
Kako je potem to pograbila slovenska javnost, lahko beremo na socialnih omrežjih, na kvazi medijskih portalih pa tudi iz ust že pregovorno hujskaškega novinarja komercialne televizije. Pod črto pa lahko povemo, da je sporočilo javnost povečini razumela in tudi komentirala v duhu krščanske tradicije: Zanj je zveličan bil! Kot tesar iz Nazareta, ki je bil zveličan za vse nas, da lahko mi zdaj živimo in uživamo vse lepote tega sveta, ki brez njega, ki je za nas zveličan bil, gotovo ne bi obstajale. In ob tem moramo seveda v sebi kakor rožico gojiti in skrbno zalivati krivdo do njega, ki je bil križan in umrl v mukah, kot si jih raje ne predstavljamo.
Zakaj taisti uslužbenec ni že leta 2017 takratne vlade javno pozval, naj Peršaka razrešijo?
