"Da mora biti stanovanje pozimi ogreto, je samoumevno: obveznost ogrevanja je vgrajena v gradbene predpise, v standarde vzdrževanja in v samo jedro pojma stanovanja, primernega za bivanje. Najemodajalec, ki najemniku ne zagotovi ogrevanja, krši zakon. Če pa se isto stanovanje julija segreje na petintrideset stopinj in se odprtemu oknu navkljub ne ohladi niti ponoči, pravo ne reče ničesar. Previsoka temperatura velja za nadlogo, ne za pravno vprašanje. Še več: na delovnem mestu predpisi delavca varujejo pred temperaturami nad 28 stopinj Celzija, doma – kjer spimo, okrevamo in preživljamo starost – pa takšne meje ni. Zakaj bi bila pisarna bolje varovana kot spalnica?
Drugod se je razmislek že premaknil. V ameriški strokovni javnosti se je uveljavila teza, da klimatska naprava v dobi podnebne krize ni več razkošje, ampak tehnologija preživetja, in da mora najemno pravo hlajenje obravnavati enako kot ogrevanje. In Evropa? Evropsko sodišče za človekove pravice je leta 2024 v zadevi Klima Seniorinnen proti Švici – na tožbo starejših žensk, ki jih vročinski valovi zdravstveno najbolj ogrožajo – odločilo, da imajo države pozitivno obveznost varovati ljudi pred škodljivimi učinki podnebnih sprememb. Težko bi našli bolj neposreden učinek podnebnih sprememb od pregretega doma.
Stanovanjski zakon lastniku nalaga, da najemniku izroči in vzdržuje stanovanje v stanju, ki omogoča normalno uporabo; če to ni zagotovljeno, lahko najemnik zahteva popravila, sorazmerno znižanje najemnine ali odškodnino. Nihče ne dvomi, da je pozimi nedelujoče ogrevanje takšna napaka. Stanovanje, ki se poleti kronično pregreva do zdravju škodljivih temperatur, običajno uporabo – varno spanje in bivanje skozi vse leto – omejuje povsem enako. Pojma normalne uporabe in primernega stanovanja se morata razlagati v času, v katerem živimo, ne v podnebju, v katerem so bili predpisi napisani."
Vir: Delo
