(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Prihodnost smo že porabili

Zahodne demokracije že dolgo niso sposobne zagotoviti tega, kar je bilo nekoč samoumevno: dostopnega stanovanja, predvidljive zaposlitve, socialne mobilnosti in občutka, da bo naslednja generacija živela bolje od prejšnje. To je razlog za upor.

Mladi protestirajo po vsej Evropi in nas, starejše, spravljajo v zadrego. Ne moremo jim več pokroviteljsko pridigati o potrpežljivosti in prilagajanju. Uredili smo si družbe, v katerih je lažje varovati pridobljeno kot ustvariti kaj novega. Mi imamo premoženje, oni cene. Mi pridobljene pravice, oni pogoje za vstop. Mi obljube, oni račune. Svojo sedanjost smo zaščitili na račun njihove prihodnosti. Nato pa smo jih naučili zahtevati še več politike, ki jih je pripeljala v ta položaj.

Vsi starejši seveda niso premožni in vsi mladi niso revni. Upokojenec, ki izbira med ogrevanjem in hrano, ni privilegiranec. Mladi dedič več stanovanj ni žrtev svoje generacije. Toda kakšna družba postajamo, če je pomembneje, kaj ti zapustijo starši, kot kaj znaš in narediš sam? Družba, v kateri se položaj deduje, težko prepričljivo pridiga o vrednosti dela.

Dolgo smo napredek razumeli kot obljubo, da bodo otroci živeli bolje od staršev. Danes jim pojasnjujemo, zakaj morajo pričakovati manj. Manjše stanovanje, manj varnosti, poznejšo samostojnost. Razsvetljeni upokojenci priznavajo, da so uničevali naravo, za pokoro pa vnukom priporočajo »odrazvoj«. Ko bi morali zmanjšati lastna pričakovanja, govorimo o nedopustnem poseganju v pridobljene pravice. Njihova pričakovanja so pretirana. Naša so nedotakljiva.

Mi premoženje, oni cene

Stanovanje je za tistega, ki ga ima, premoženje. Za tistega, ki ga potrebuje, je strošek. Ista podražitev je za prvega dobra novica, za drugega odmik od samostojnosti. Ko se veselimo vrednosti svoje nepremičnine, bi se lahko vprašali, koliko dodatnih let dela bo za njen nakup potreboval nekdo drug.

Stanovanjske draginje nismo ustvarili samo s predpisi. Pomembni so tudi cene zemljišč, stroški gradnje, financiranje in povpraševanje. Toda politično odgovornost radi skrijemo za trg, kot da je sam odločil, kje se sme graditi in koliko let bo trajalo pridobivanje dovoljenj.

Vsaka omejitev ima svoj razlog. Varujemo okolje, dediščino, vedute, osončenost, parkirišča in značaj soseske. Marsikaj od tega upravičeno. Vendar se razumni posamični razlogi lahko seštejejo v nerazumen rezultat: stanovanj ni dovolj in mladi si jih ne morejo privoščiti. V postopkih dobro slišimo ljudi, ki tam že živijo. Precej slabše tiste, ki bi tam šele radi živeli. Prihodnji sosed nima enake politične teže kot sedanji volivec.

Nato ponudimo subvencijo, ugodnejše posojilo, poroštvo. Brez dodatne gradnje povečujemo kupno moč v tekmi za ista stanovanja. Del pomoči se lahko prelije v višjo kupnino ali najemnino. Država pomaga mlademu, da več plača lastniku, in to razglasi za medgeneracijsko solidarnost.

Gradnja javnih najemnih stanovanj poveča ponudbo. Ni torej vseeno, ali javni denar omogoči novo stanovanje ali zgolj višjo ponudbo za obstoječe. Oboje imenujemo socialna politika. Toda ime ukrepa ne pove, komu koristi.

Podobno velja za zeleni prehod. Mladega človeka stanovanjska draginja potisne daleč od službe, nato mu z okoljskimi dajatvami podražimo pot do nje, četudi nima uporabnega javnega prevoza. Premožnejši lažje kupi čistejši avtomobil, prenovi hišo in izkoristi subvencijo. Nujnost podnebne politike še ne zagotavlja pravične razdelitve stroškov.

Kar je pretežko plačati danes, prenesemo v javni dolg. Toda zadolževanje za šolo, železnico ali raziskovalno infrastrukturo ni enako zadolževanju za porabo, ki je sproti ne zmoremo plačati. V prvem primeru naslednikom zapustimo tudi korist. V drugem lahko predvsem obresti. Prihodnje generacije so idealen plačnik: ne sodelujejo pri pogajanjih, ne stavkajo in ne glasujejo proti proračunu.

Vzdrževati nekaj, kar nima prihodnosti?

Mladim ne ponujamo le slabega izhodišča. Zahtevamo, da financirajo model, katerega demografske in gospodarske predpostavke so se temeljito spremenile. Socialna država se je širila, ko so številčne generacije vstopale na trg dela, razmerje med zaposlenimi in upokojenimi je bilo ugodnejše, ljudje pa so krajši čas prejemali pokojnino. Sistemi so se spreminjali, politična obljuba pa ostaja: pridobljeno lahko ohranimo, dodamo nove pravice in račun poravnamo pozneje.

Pokojninska blagajna ni osebni hranilnik naših prispevkov. V sistemu sprotnega financiranja današnji zaposleni v veliki meri plačujejo današnje pokojnine. Če jih prejemamo dlje, za nami pa prihajajo manj številčne generacije, mora nekdo pokriti razliko. Z daljšim delom, višjimi prispevki, več denarja iz davkov, drugačno višino prejemkov ali kombinacijo teh ukrepov. Večja zaposlenost in produktivnost lahko breme olajšata. Prepoved neprijetnih vprašanj ga ne more.

Daljše življenje je civilizacijski uspeh. Toda ne moremo se veseliti dodatnih let in hkrati vztrajati, da ne smejo ničesar spremeniti. Zlasti če pričakujemo, da bodo prilagoditev namesto nas opravili drugi. Starejša družba potrebuje tudi več zdravljenja, nege in dolgotrajne oskrbe.

Nova zdravila ter celične in genske terapije prinašajo izjemne možnosti, pa tudi stroške. Sposobnost zdravljenja lahko raste hitreje od sposobnosti njegovega financiranja. Kaj bomo financirali, kako presojali koristi in kje dobili ljudi za izvajanje oskrbe? Koliko težav povzroča pomanjkanje denarja in koliko njegova poraba? Če se ne odločamo javno, odločitve ne izginejo. Namesto nas jih sprejemajo čakalne vrste, kadrovske vrzeli in sposobnost plačila iz lastnega žepa.

Tudi javna šola svoje obljube ne izpolni že s tem, da ne zaračunava šolnine. Pomembno je, kaj se mladi naučijo in koliko lahko dosežejo ne glede na premoženje staršev. Če ti vrzeli v znanju zapolnjujejo s plačanimi inštrukcijami, vrata do službe pa odpirajo z zvezami, šola težko izravnava izhodiščne razlike. Ko branimo javno šolstvo, kaj branimo: možnosti otrok ali način delovanja ustanov? To ni vedno isto.

Tudi demografskega preobrata si ne moremo preprosto naročiti. Več dostopnih stanovanj ne pomeni samodejno več otrok. Stanovanjsko politiko moramo upravičiti s tem, da ljudem omogoča dostojno in samostojno življenje, ne z obljubljenim številom rojstev. Pokojnin in zdravstva pa ne smemo načrtovati, kot da nas za vogalom že čaka nova številčna generacija.

Priseljevanje lahko blaži pomanjkanje delavcev in poveča prilive v javne blagajne, vendar zahteva tudi stanovanja, storitve in uspešno vključevanje. Brez tega nastaja nevarna mešanica segregacije, tekmovanja za omejene dobrine in političnega nezaupanja. Z novimi ljudmi lahko pridobimo čas. Ne moremo pa z njihovim prihodom upravičiti neskončnega odlaganja sprememb.

Ali socialna država, zgrajena v prejšnjem stoletju, še lahko preživi? Pod kakšnimi pogoji in na čigav račun? Namesto o tem se prepiramo, kdo jo ima bolj rad.

Besede solidarnosti, praksa privilegijev

Najuspešnejši del sedanje ureditve je njena sposobnost, da se poistoveti s solidarnostjo. Kdor podvomi o sistemu, naj bi podvomil o skrbi za šibkejše. Kdor predlaga drugačna pravila, naj bi hotel ljudem odvzeti pravice. Tako se razprava o učinkih spremeni v preverjanje moralne neoporečnosti.

Toda sklicevanje na solidarnost ni dokaz dobre organiziranosti. Javno financiranje ne zagotavlja dostopnosti. Večji izdatki še ne pomenijo večje pravičnosti. Socialna država lahko mlademu človeku z dobro šolo, vrtcem ali dostopnim zdravljenjem odpre možnosti. Lahko pa mu od plače jemlje vse več, medtem ko sam vse težje pride do vrtca ali zdravnika. Kljub temu ponujamo več istega. Več izdatkov brez vprašanja o rezultatih. Več pravic brez vprašanja o izvedljivosti. Več zaščite brez vprašanja, koga ščiti in pred kom.

Takšna vprašanja so neprijetna za levico in desnico. Eni bi morali pojasniti, zakaj več javne porabe ni vedno več pravičnosti. Drugi, zakaj obramba lastnine prepogosto vključuje tudi obrambo ovir, zaradi katerih novi ljudje težko pridejo do nje. Oboji pa, zakaj je prihodnost mladih v političnih govorih sveta, pri odločitvah pa tako pogosto pogrešljiva.

Mladi naj bi financirali pokojnine, vzdrževali zdravstvo, izpeljali zeleni prehod in se prilagajali spremenjenemu trgu dela. Z otroki naj bi zagotovili še naslednji krog financiranja. Njihovo življenje smo spremenili v seznam nalog za ohranjanje našega. Potem se čudimo njihovemu nezadovoljstvu.

Socialna država je gola

Socialno državo smo izpraznili tako, da smo jo na besedah brezpogojno branili. Obljube so ostale velike, izkušnja ljudi pa se je od njih vse bolj oddaljevala. Pokojnina, ki ne omogoča dostojnega življenja. Zdravstvo, do katerega ne prideš pravočasno. Šola, po kateri je še vedno pomembneje, koga poznaš, kot kaj znaš. Stanovanje, ki si ga ne moreš privoščiti. Na papirju pravice, v življenju čakalne vrste.

Mladi so zdaj opazili, da ta država ni socialna, ampak gola. Tako kot cesar v novih oblačilih. Njihova nesramnost je predvsem v tem, da to povedo na glas. Ni njihova dolžnost, da naš model sprejmejo kot edino dovoljeno prihodnost. Pravico imajo vprašati, ali ga je smiselno popravljati ali pa potrebujejo drugačen družbeni dogovor. Mi, starejši, jim dolgujemo odgovor, ki bo segel dlje od naštevanja pravic, v katere se ne sme poseči.

Če od njih pričakujemo, da bodo vzdrževali naš svet, jim moramo omogočiti, da zgradijo svojega. Prihodnosti ne moremo najprej porabiti, potem pa jim očitati, da vanjo ne verjamejo.

* Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.

** Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.