Matjaž Gruden
Britanski komik Jake Lambert, ki mu pravijo tudi stroj za vice, ima odlično serijo kratkih videov, v katerih kot zgodovinar iz prihodnosti pojasnjuje, kako so ljudje živeli leta 2026. "V večini stanovanj smo našli posode, imenovane Tupperware. Domnevamo, da so bile prvotno namenjene shranjevanju ostankov hrane. Presenetljivo pa je, da so jih ljudje v stanovanjih skladiščili leta in desetletja, čeprav niti ena posoda ni imela pokrova prave velikosti."
Predstavljam si, kako bodo politologi (ali pa komiki) prihodnosti skušali razvozlati, zakaj je bila slovenska politika od osamosvojitve leta in desetletja v krču ene politične osebnosti, čeprav – saj veste – posode in pokrovčki …
Da ne bo pomote: v tem dolgem, zelo zelo dolgem obdobju je Janez Janša pokazal, da ima dobro razvit instinkt za politično preživetje, sicer se v središču slovenske politike ne bi obdržal toliko let. Ampak nagon ne pomeni nujno politične genialnosti, ki mu jo tako radi pripisujemo. Njegova dolgoživost je v veliki meri projekcija slabosti njegovih tekmecev in posledica šibke politične kulture, ki je v petintridesetih letih nismo uspeli dvigniti na raven, ki bi omogočala vsaj približno normalno delovanje demokracije. Nasprotno: s politično kulturo gre v zadnjem času vse bolj strmo navzdol, sicer se nam ne bi bilo treba ukvarjati z liki, kot sta trenutni predsednik državnega zbora in njegova druščina vaških in mestnih posebnežev.
Če se nam le za trenutek uspe mentalno izviti iz zatohlega mehurčka slovenske politične scene, res ne moremo razumeti, zakaj smo že skoraj od prvih svobodnih volitev ujeti v politično zgodbo, ki jo režira nekdo s karizmo in retoričnimi spretnostmi direktorja pogrebnega zavoda. V penziji.
Vsi – njegovi podporniki in nasprotniki, novinarji in politični analitiki – govorijo o Janši kot mojstru štiridimenzionalnega šaha, ki je vedno nekaj korakov pred konkurenco. V resnici se Janša v veliki meri ni naredil sam: ustvarili smo ga in ga vzdržujemo sami. Lahko da nam gre na jetra, a se vendarle zdi, da si brez njega ne znamo in ne zmoremo predstavljati slovenske politike in države.
Kot rečeno, Janša je spreten, o tem ni dvoma. K politični dolgoživosti sta mu pomagali predvsem dve lastnosti: paranoidno nezaupanje, s katerim je tudi v času političnih zdrsov (teh ni bilo malo) preprečil vsakršno notranjo kritiko in konkurenco, ter odsotnost etičnih zavor, zaradi katere je za ohranitev oblasti pripravljen narediti (skoraj) vse.
Koliko je v Sloveniji naivnežev, ki verjamejo, da bo denar, ki ga pošiljaš navzgor, nekoč začel kapljati navzdol, bomo videli decembra
To pa ne bi bilo dovolj, če ne bi imel proti sebi – z redkimi izjemami – tako klavrne in nemočne konkurence. Razočaranje, naveličanost in odpor volilnega telesa do neskončne spirale vedno novih ne-Janš, ki se po vsakem njegovem mandatu zavihtijo na oblast, prepričani, da so tam po zaslugi lastne politične genialnosti, in se temu primerno tudi obnašajo, omogočajo Janševo dolgoživost in obenem odpirajo vrata modelom à la Stevanović. Kar je presenetljivo, saj Janša kljub avri nezmotljivosti in nepremagljivosti dela napake. Ker ne more iz svoje kože. Ker mu pod pritiskom vsakič odnese pokrovček. Politik, ki se ne zna obvladati, pa dela napake.
Janša v svoji dosedanji politični karieri ni pokazal veliko izvirnih idej. Kar počne, je praviloma izreži in prilepi posnemanje populističnega kulturnega boja in neoliberalnih nategov, ki jih v nepredelani obliki uveljavlja pri nas in nad nami. Primerov je veliko; omenim naj le najbolj aktualnega, o katerem bomo odločali na decembrskem referendumu. Zakon o razvoju Slovenije, ki so ga sicer pripravili njegovi koalicijski partnerji, a ga je Janša posvojil in spremenil v ključni preizkus svojega vladanja, zelo spominja na Veliki prekrasni zakon, ki so ga republikanci na Trumpovo povelje sprejeli pred dobrim letom. Davčne olajšave za najpremožnejše, v zameno pa nekaj drobtinic za množice, ki naj bi bile tako navdušene nad obljubo, da jim bo vsak mesec (morda) ostal kakšen evro ali dolar več, da so pripravljene spregledati globoke reze v svojo socialno varnost. Trump je s tem zakonom upal na zmago na zadnjih volitvah v ameriški kongres. Izidi so pokazali, da je tudi v Ameriki vse manj ljudi, ki verjamejo, da bo denar, ki ga pošiljaš navzgor, nekoč začel kapljati navzdol. Koliko je takšnih naivnežev v Sloveniji, bomo videli decembra.
Vladni predstavniki in strokovnjaki se strinjajo, da bo zakon o razvoju povzročil proračunsko luknjo; razhajajo se le v oceni, kako globoka bo. Tudi če verjamemo vladnim številkam, jo bo treba pokriti. Lahko sicer verjamete, da bo denar od nekod prikapljal – vlada glede tega ni ravno natančna –, bolj verjetno pa je, da bomo spet prisiljeni uravnoteževati javne finance. Upam, da nismo pozabili, kako se tega loteva Janša. Socialna država, ki jo imamo zapisano tudi v ustavi in ki je že tako na trhlih nogah, še enega zujfa ne more preživeti. In ko ne bo socialne države, tudi demokracije ne bo več.
Janša pa svojih pajdašev iz populistične internacionale ne uporablja le kot navdih za podalpsko različico spodkopavanja liberalne demokracije, temveč od njih dobiva tudi konkretno pomoč. Orbán, Netanjahu, Vučić. Prevzemi neodvisnih medijev, financiranje strankarskih trobil, vmešavanje v slovensko politiko in volitve. Seveda ti gospodje ničesar ne dajejo zastonj. Zato se Janša vedno znova znajde v položaju, ko mora zaradi dolgov do tujih podpornikov početi stvari, ki mu v slovenskem in evropskem političnem prostoru objektivno škodijo. Submisivna, brezpogojna in moralno zavržna podpora Netanjahujevi politiki. Čestitke Trumpu. Vztrajanje ob Orbánu do bridkega konca. Podpora poljskemu predsedniku Nawrockemu v sporu s premierjem Tuskom, nekdanjim predsednikom Evropskega sveta in Evropske ljudske stranke, ki ji – vsaj nominalno in zaenkrat – pripada tudi SDS. Histerična reakcija na Vučićev poraz na volitvah v Srbiji, ki mu je še posebej pognal strah v kosti.
To niso argumenti v prid tezi o nezmotljivem in nepremagljivem politiku. Bolj kažejo na nekoga, ki si je iz pohlepa po oblasti ter lastne nesposobnosti in nemoči sam začel metati polena pod noge. Janša je v le nekaj mesecih izgubil skoraj vse ključne zunanje podpornike in mecene, ki so mu pomagali osvajati in ohranjati oblast. Namesto Orbána Magyar, namesto Vučića študenti. V ZDA ponižani republikanci in oslabljeni Trump. Ostaja mu še Netanjahu, katerega usoda pa je prav tako negotova. Karkoli si mislimo o njegovem morebitnem nasledniku na premierskem stolčku, ta gotovo ne bo imel veliko razumevanja za Netanjahujevega potrčka na sončni strani Alp.
Čeprav v slovenskem mehurčku tega morda še ne opazimo, je Janša živčen – in ima za živčnost tudi utemeljene razloge. Odnaša mu pokrovček. Tudi paranoiki imajo včasih upravičene razloge za skrb.
