Prejšnji teden je prišlo vabilo na Slovesnost ob 36. obletnici odločitve o slovenski samostojnosti. Bržkone si kot predsednik vabilo pregledal, zato naju čudi vrsta netočnosti v njem. Pravzaprav ponaredkov. Začenjajo se že s prvim odstavkom: "V noči iz 9. na 10. november 1990 so se v Poljčah na Gorenjskem zbrali tedanji delegati vladne koalicije DEMOS, ministri in nekateri strokovni sodelavci. Po večurni burni razpravi so sprejeli zgodovinsko odločitev o odcepitvi in ustanovitvi samostojne države Slovenije." Bržkone si napake spregledal zaradi tega, ker Te v času odločitve o osamosvojitvenem plebicitu v Poljčah sploh ni bilo.
Nismo se zbrali "v noči iz 9. na 10. november 1990", ampak dopoldne 9. novembra, ob 10. uri. Do 12. ure ste Ti in Tvoji ministri poročali o težavah pri delu vlade. Nekateri so po svojih nastopih odšli takoj, drugi, med njimi tudi Ti, pa ste se poslovili med odmorom, okoli 12. ure. S pobudo za ustavni plebiscit smo prišli na dan šele po opoldanskem odmoru. Po njej ni bilo “večurne burne razprave”. Ne večurne ne burne; ker razprave sploh ni bilo. Vsi glavni dogovori so bili konspirativni, potekali so v ozadju. Po pojasnilih (zaporedoma dr. Tineta Hribarja, dr. Petra Jambreka, dr. Toneta Jerovška, ddr. Franceta Bučarja in dr. Jožeta Pučnika) od pol enih do pol dveh popoldne, s katerimi smo utemeljili nujnost osamosvojitvenega plebiscita, je v dvorani "burno", "bučno" zazvenela le aklamacija. Ki smo jo vsi navzoči sprejeli (brez glasovanja) kot jasno in razločno potrditev predloga o osamosvojitvenem plebiscitu in njegovem datumu, tj. 23. decembru 1990.
Zgoraj navedeni prvi trije (Hribar, Jambrek in Jerovšek) nismo bili "nekateri strokovni sodelavci", pač pa pisci osamosvojitvene Ustave Republike Slovenije. Osamosvojitvene, ker je njen zadnji člen določal, da skupščinski sprejem nove Ustave avtomatično pomeni že tudi osamosvojitev Slovenije. Zdaj pa smo, zaradi zavlačevanja sprejema Ustave s strani nekaterih strank, med njimi Tvojih krščanskih demokratov, osamosvojitveno odločitev ločili od Ustave in jo prenesli na plebiscit.
In zakaj ste ministri (člani operativnega vodstva Demosa) z izjemo Janeza Janše, ki sva ga osebno zadržala, odšli pred Dogodkom? Ker zanj niste zvedeli. Saj smo dnevni red seminarja javno spremenili šele po opoldanskem odmoru. Ker sem moral poprej – med četrturnim odmorom – o nujnosti plebiscita prepričati tako predsednika skupščine Bučarja kot obrambnega ministra Janšo. Bučarja šele zdaj, ker je šele ponoči pripotoval iz inozemstva. Janšo pa zaradi tega, ker tisti, ki smo pripravili osamosvojitveno "presenečenje", z njim predhodno nismo seznanili nikogar. Še več, strogo sem prepovedal o tem spregovoriti – pred našim nastopom – s kom drugim. Kajti če Bučar iz načelnih razlogov morda ne bi privolil v pred-ustavni plebiscit, Janša pa zaradi naših tedaj še zelo majhnih vojaških zmogljivosti ne, bi naš osamosvojitveni nastop odpovedal.
Plenarno odločitev o osamosvojitvenem plebiscitu smo sprejeli v eni uri, pred kosilom. Po kosilu smo se vrnili k dnevnemu redu, k razpravi o predlogu Ustave Republike Slovenije. Ponoči sem na podlagi svojega zapisa dopoldanskega dogajanja sestavila Sklepe in stališča seminarja o osamosvojitvenem plebiscitu. Zjutraj, 10. novembra 1990, smo o njih glasovali in jih soglasno potrdili.
Janša zagotavlja, da so posvetovanje snemali. Že večkrat sva ga prosila, naj posnetek objavi. Predlagava, da od Janše terjaš objavo posnetka tudi Ti! Da bodo za zgodovino predstavljena zgolj dejstva.
Člana strateškega vodstva Demosa dr. Spomenka Hribar in dr. Tine Hribar, Tomišelj
