Pred skoraj dvema letoma je ob spominski obletnici na Teharjah nadškof Anton Stres med drugim ugotavljal, da takoj po drugi svetovni vojni pri nas ni bilo sočutja. S tem sem se strinjal, vendar sem pozneje komentiral in dodal, da sočutja takoj po vojni ni bilo niti v srcu krščanske Evrope. O tem je zelo podrobno pisal Keith Lowe v knjigi Podivjana celina 1944-1949.
Po zadnjih parlamentarnih volitvah smo dobili novo vlado. Po mojem mnenju so jo mnogi volivci volili zaradi naklonjenosti krščanski veri, ki (tako kot tudi druge vere) poudarja posebej sočutje do bližnjega in na sploh do človeka. Niso razmišljali preveč o programih ali o poznejšem delu oziroma je bilo to sekundarnega pomena.
Prve poteze nove vlade, kot sem že pisal, so me zelo presenetile. Namesto naskoka na razvoj (kar je bilo neštetokrat izrečeno) je izvedla naskok na ideologijo in na poveličevanje tistih, ki se v drugi svetovni vojni (1941-1945) niso borili proti okupatorju, ki nam je čez noč prepovedal slovenski jezik in slovensko narodnost, katera je bila kot manj vredna na spisku uničenja. Borili so se samo za vero, ker so nasedali neverjetno podli propagandi o rušenju cerkva in ustrelitvi duhovnikov itd. Mimogrede -pri partizanih jih je bilo skoraj tri četrt kristjanov.
Pater Karel Gržan zelo obsoja (v knjigi Vstanimo, v suženjstvo zakleti, 1. del) tako imenovano politiko ekonomizma. Izvoljeni politiki, preoblečeni v krščansko obleko (stran 122), vzdržujejo koncept gospodarstva, ki je v pogoltnosti nenasiten. Mislim, da sem spada tudi petodstotna lakota po orožju, ki ga nihče ne bo potreboval. Moč in oblast sta cerkev zapeljali na napačno pot.
Danes skoraj vsak dan gledamo slike rušenja, revščine, poniževanja ter pobojev iz Palestine. Klic po sočutju je neskončen. Vendar naša nova vlada kljub temu vedno bolj podpira Izrael. Ali ni s tem izdano vsakršno sočutje mnogih vernih volivcev, ki so izvolili sedanjo vlado ? Zakaj niso že ob volilni kampanji odkrito povedali, da bodo najvažnejše prve akcije le pokop žrtev zaradi druge svetovne vojne in takojšnje sodelovanje s politiko Izraela, ne glede na število žrtev vsak dan.
Zelo sem bil razočaran nad izjavo bivšega zunanjega ministra ob nedeljskem intervjuju sredi julija, da je Palestina napadalec na Izrael (zaradi terorističnega napada 7. oktobra 2023, v katerem je bilo 1200 mrtvih), ne da bi z eno samo besedo omenil brutalni krvavi izgon Palestincev v letih 1947-1948 iz njihovih domov in z njihove zemlje. Čez 700 tisoč Palestincev je moralo takrat prisilno pod kroglami zapustiti svojo domovino in oditi v šotore v taborišča, kjer so nekateri še danes.
Nihče več ne omenja sklepa o dveh državah iz leta 1947 v OZN v New Yorku, kaj šele, da bi se kdo boril za izvedbo takratnega sklepa. Nihče tudi ne govori, da bi Palestinci imeli pravico do samoobrambe. Naša nova vlada se nagiba k zamrznitvi države Palestine. Ali se lahko zamrzne tudi sočutje?
Sedanja izraelska politika je del iluzorne zahteve po biblijskih mejah. Ameriški milijonarji so prepričani, da je to božja volja, in ne upajo reči niti besede proti, ker bi jih še celo obsodili antisemitizma, kot piše pisatelj Bogomil Ferfila v knjigi Izrael in Palestina - prekletstvo preteklosti. To so meje iz časa kraljestva Davida in Salomona pred 3000 leti. Tisti predsednik, ki ni dovolj brutalen do Palestincev, ne more dobiti volitev, pravi avtor knjige.
Absolutno v tej zgodbi razumem samo Nemčijo, ki se s podporo Izraelu vsaj malo opravičuje za neverjetne grozote, ki so jih Židi morali preživeti v drugi svetovni vojni. Vse druge države pa bi morale vedeti, da so tu določene normalno moralne meje. Kako lahko Židi, katerih predniki so toliko pretrpeli, sedaj povzročajo drugim skoraj iste krivice? Bogomil Ferfila piše, da je Izrael z izgonom Palestincev iz njihovih domov, čeprav pred mnogimi leti, sebi napravil ocean sovraštva.
Ker svet ne more nič narediti v dobro Palestine, kljub nenehnim ohlapnim obljubam, se občasno zgodijo kruti maščevalni teroristični napadi, kot na primer na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972 ali v New Yorku 11. septembra 2001, ko je bil porušen World Trade Center in je umrlo skoraj 3000 ljudi. In zadnji večji napad na jugu Izraela 7. oktobra 2023 s 1200 mrtvimi, če navedem samo najbolj odmevne. Tega seveda tudi ni mogoče tolerirati. Na žalost se ta ocean sovraštva ne bo izčrpal, ker ga vedno na novo polni neverjeten verski ekstremizem na obeh straneh.
Napad na Iran je obarvan bolj izraelsko kot ameriško. Atomsko orožje Irana je enaka lažna zabloda, kot je bilo iraško orožje za množične poboje leta 2003, ki ga še do danes niso našli. Imperij milijarderjev dobro ve, kje in kdaj se lahko najhitreje nagrabi največ bajnega bogastva. Na drugem koncu danes zastrašujoča ruska pošast, ki bo menda vsak čas napadla celo Evropo, dobro deluje …
Alojz Filipič, Gornja Radgona
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
