Milijarde na računih, obresti pa skoraj nič: Kje bi Slovenci s prihranki zaslužili več?

Slovenska gospodinjstva imajo skoraj 33 milijard evrov bančnih vlog, velika večina tega denarja pa ostaja na računih z zelo nizkimi obrestmi. Medtem raste vrednost naložb v delnice, sklade in pokojninske sheme. Minulo petletno obdobje od 2021 do 2026 je zaznamovala visoka inflacija, ki je pokazala, da varnost denarja na računu še ne pomeni tudi ohranjanja njegove kupne moči. Preverili smo, kam Slovenci usmerjamo prihranke in na kaj je treba paziti pri izbiri donosnejših naložb.

Skoraj 33 milijard evrov na bankah

Če bi bančne prihranke slovenskih gospodinjstev razdelili med vse prebivalce države, bi vsakemu pripadlo približno 15.500 evrov. Seveda gre za statistično povprečje, ki ne pove, koliko denarja ima na računu običajen Slovenec. Toda skupna številka je zgovorna: konec marca 2026 so imela gospodinjstva po podatkih Banke Slovenije za 32,9 milijarde evrov bančnih vlog.

Še bolj zanimivo je, kje ta denar leži. Junija 2026 je bilo kar 87 odstotkov vlog gospodinjstev v vlogah čez noč, torej na računih, kjer je denar praktično takoj dostopen. V evrskem območju je bil ta delež precej nižji, 56-odstoten. Razlika je pomembna predvsem zaradi obresti. Povprečna obrestna mera za vloge čez noč je v Sloveniji junija znašala zgolj 0,08 odstotka. Pri 10.000 evrih bi to ob nespremenjeni obrestni meri pomenilo približno osem evrov obresti v enem letu. Pri novih vezanih vlogah je povprečna obrestna mera znašala 1,3 odstotka, v evrskem območju pa 2,1 odstotka.

Takšno varčevanje sicer omogoča hitro dostopnost prihrankov, vendar ob rasti življenjskih stroškov težko ohranja njihovo kupno moč. Po podatkih Statističnega urada so bile cene življenjskih potrebščin septembra 2026 za 3,3 odstotka višje kot leto prej.

Denar ni samo na bankah

Skupno finančno premoženje slovenskih gospodinjstev je bilo konec prvega četrtletja 2026 vredno 96,1 milijarde evrov, kar je bilo za 8,3 milijarde evrov več kot leto prej. Bančne vloge so predstavljale približno tretjino tega premoženja. Gospodinjstva so imela poleg tega za 8,4 milijarde evrov gotovine, 36,3 milijarde evrov lastniškega kapitala ter 10,3 milijarde evrov terjatev iz zavarovanj in pokojninskih shem.

Pri tem je treba poudariti, da lastniški kapital ne pomeni samo delnic, kupljenih na borzi. Vključuje tudi lastništvo podjetij, zato ne gre za neposredno merilo borznega vlaganja slovenskih gospodinjstev.

Kaj pa denar v nogavicah? Statistika sicer evidentira gotovino, ne pove pa, koliko je Slovenci hranimo doma. Trditev, da imamo v predalih in pod žimnicami več milijard evrov, bi bila zato neutemeljena. Prav tako skupno premoženje ne pomeni, da imajo vsi prebivalci velike finančne rezerve. Premoženje je med gospodinjstvi različno porazdeljeno, pomemben del pa je vezan na nepremičnine in podjetja.

Zakaj denar še vedno puščamo na računih?

Bančni račun je za večino ljudi najpreprostejša oblika varčevanja. Denar je vselej dostopen, njegovo stanje je pregledno, za upravičene vloge pa velja sistem jamstva praviloma do 100.000 evrov na vlagatelja pri posamezni banki. Takšna varnost je posebej pomembna za finančno rezervo in kratkoročne prihranke. Drugače je pri denarju, ki ga posameznik ne bo potreboval deset ali dvajset let. Tam postane pomembno vprašanje dolgoročnega donosa.

Banka Slovenije v oktobrskem poročilu o finančni stabilnosti ugotavlja, da bančne vloge kljub dostopnosti alternativnih naložb ostajajo glavna oblika varčevanja večine Slovencev. Hkrati ugotavlja, da se varčevalne navade počasi spreminjajo. Za razumevanje teh sprememb ni pomembno spremljati samo stanja na računih, temveč tudi neto vplačila v naložbene produkte.

Slovenci vlagamo tudi v delnice in sklade

Vrednost naložb gospodinjstev v lastniški kapital se je v letu do marca 2026 povečala za 4,9 milijarde evrov. Toda neto nakupi so znašali 913 milijonov evrov. Razlika kaže, zakaj moramo biti pri podatkih o rasti finančnega premoženja previdni. Če se delnice podražijo, se vrednost naložb poveča tudi brez novih vplačil. Nasprotno lahko ob padcu tečajev vrednost portfelja upade, čeprav vlagatelj ni prodal nobene naložbe.

Enako velja za vzajemne sklade. Rast sredstev v upravljanju lahko odraža nova vplačila, rast vrednosti naložb ali oboje. Vzajemni skladi so za številne vlagatelje priročna možnost, ker omogočajo vlaganje v večje število vrednostnih papirjev brez neposrednega izbiranja posameznih delnic. A vsi skladi niso enako razpršeni. Sklad, ki vlaga predvsem v eno gospodarsko panogo, je lahko bistveno bolj tvegan od sklada, ki zajema več tisoč podjetij iz različnih držav.

Vzajemni skladi ali ETF: Kaj je boljša izbira?

Vprašanje, ali so vzajemni skladi še vedno najboljša oblika razpršenega vlaganja, nima enoznačnega odgovora. Veliko je odvisno od naložbene strategije in stroškov. Aktivno upravljani vzajemni skladi poskušajo z izbiro naložb doseči svoj naložbeni cilj, številni skladi ETF pa zgolj sledijo izbranemu borznemu indeksu.

Primer takšne naložbe je iShares Core MSCI World UCITS ETF, ki sledi indeksu razvitih delniških trgov. Njegovi objavljeni letni tekoči stroški znašajo 0,20 odstotka. To je lahko občutno manj od stroškov nekaterih aktivno upravljanih vzajemnih skladov. Toda pri primerjavi je treba upoštevati tudi vstopne stroške, provizije posrednika in morebitne druge stroške vlaganja.

Nižji stroški dolgoročno pomenijo prednost, če dve naložbi pred stroški dosegata enak donos. Vendar ETF ne zagotavlja višje donosnosti in lahko tako kot vzajemni sklad izgubi precejšen del vrednosti. Za razpršenost je zato pomembnejša vsebina sklada kot njegova pravna ali tržna oblika. Široko razpršen indeksni ETF je lahko ustrezna alternativa klasičnemu vzajemnemu skladu, vendar je treba izbiro prilagoditi vlagateljevemu cilju in pripravljenosti na tveganje.

Primerjava naložb za obdobje od oktobra 2021 do oktobra 2026 zahteva več kot primerjavo oglaševanih letnih donosov. Pri bančnem depozitu, na primer, je pomembno, kakšna obrestna mera je dejansko veljala ob sklenitvi, in za kako dolgo je bil denar vezan. Pri delniškem ETF je treba primerjati vrednost istega produkta na obeh datumih, v isti valuti in ob upoštevanju reinvestiranih dividend. Pri vzajemnem skladu je treba vključiti tudi morebitne vstopne stroške.

Pri zlatu je pomembna sprememba cene v evrih, pri fizičnem nakupu pa še razlika med nakupno in odkupno ceno. Pri obveznicah je treba upoštevati izplačane kupone in spremembo tržne vrednosti. Vsekakor pa je petletno obdobje pokazalo, da se donosnost posameznih vrst premoženja lahko močno razlikuje. Imejte pa v mislih, da višji pretekli donos ne pomeni, da bo naložba tudi v prihodnje uspešnejša.

Zlato kot zaščita, obveznice kot drugačna možnost

Zlato ima med vlagatelji poseben položaj. Ne izplačuje obresti ali dividend, njegova vrednost pa je odvisna od tržne cene. Za nekatere vlagatelje predstavlja način razpršitve premoženja, zlasti v obdobjih gospodarske in geopolitične negotovosti. Vendar tudi zlato ni brez tveganja. Njegova cena lahko občutno niha, pri fizičnem nakupu pa je treba upoštevati stroške in razliko med nakupno ter prodajno ceno.

Obveznice imajo drugačne značilnosti. Vlagatelju praviloma zagotavljajo pogodbeno določene denarne tokove, vendar je njihova tržna vrednost občutljiva na spremembe obrestnih mer in kreditno sposobnost izdajatelja. Za vlagatelja, ki želi razpršiti premoženje, so zato lahko zanimive različne kombinacije delnic, obveznic in drugih naložb. Razmerje med njimi pa je odvisno predvsem od časa, ki ga ima na voljo, in tveganja, ki ga lahko prenese.

Tudi pokojninsko varčevanje pridobiva pomen

Pomemben del dolgoročnega varčevanja poteka v dodatnih pokojninskih skladih. Konec leta 2025 je bilo vanje vključenih 640.821 zavarovancev, zbrana sredstva pa so znašala približno 4,03 milijarde evrov. Toda število vključenih varčevalcev ne pomeni, da vsi aktivno vplačujejo. Decembra 2025 za 235.832 zavarovancev premije niso bile vplačane.

Dodatno pokojninsko varčevanje ima posebnosti, med drugim davčne spodbude in pravila glede izplačil. Zato ga ni mogoče povsem neposredno primerjati z običajnim vzajemnim skladom ali ETF. Pomembna novost leta 2026 so tudi individualni naložbeni računi (INR). Od marca omogočajo dolgoročno vlaganje v določene finančne instrumente po posebnih davčnih pravilih. V prvem koledarskem letu lahko posameznik praviloma vplača do 20.000 evrov, poznejša vplačila pa so dodatno omejena.​ INR sam po sebi ni naložba in ne zagotavlja donosa. Je račun oziroma davčni okvir, znotraj katerega vlagatelj izbira ustrezne finančne instrumente.

Najboljša naložba je odvisna od tega, kdaj potrebujemo denar

Za denar, ki ga bomo potrebovali v naslednjih mesecih, so pomembni predvsem varnost, likvidnost in predvidljivost. Za dolgoročne cilje, kot sta pokojnina ali premoženje za prihodnja desetletja, lahko pridejo v poštev tudi delniške naložbe, pri katerih je treba sprejeti možnost občutnih začasnih izgub.

Pri izbiri je pomembno tudi, koliko denarja imamo na voljo. Vlagatelj brez finančne rezerve je v drugačnem položaju kot nekdo, ki ima stabilne prihodke in prihranke, ki jih ne bo potreboval dvajset let. Slovenci imamo na bančnih računih ogromno denarja. Toda rešitev ni v tem, da bi vse prihranke prenesli na borzo, kupili zlato ali jih usmerili v en sam sklad. Pomembnejše je vprašanje, ali denar hranimo in vlagamo glede na njegov namen. Kratkoročna varnost in dolgoročna donosnost namreč nista isti cilj. In ne pozabite – dobra naložbena odločitev ni nujno tista, ki je v preteklih petih letih prinesla največ, temveč tista, katere tveganja, stroške in časovni horizont vlagatelj razume ter jih lahko in jih je pripravljen sprejeti.