Mitja Sagaj
Oktober je mesec varčevanja. Čas, ko se znova spomnimo starega nasveta, da je treba nekaj denarja vedno dati na stran. Slovenci smo ta napotek očitno vzeli resno. Po podatkih Banke Slovenije imamo na bančnih računih skoraj 33 milijard evrov. Toda vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti ob letošnjem mesecu varčevanja, ni več samo, koliko nam uspe prihraniti. Vprašati bi se morali tudi, kako s tem denarjem ravnamo in ali nam bo čez deset ali dvajset let zagotavljal tolikšno varnost, kot jo pričakujemo danes.
Varčnost je bila pri Slovencih vedno cenjena lastnost. Generacije so odraščale ob prepričanju, da je bolje imeti nekaj na strani kot živeti prek svojih zmožnosti. In s tem ni nič narobe. Nasprotno, finančna rezerva pogosto posamezniku ali družini omogoči mirnejši spanec, ko se pojavijo nepričakovani stroški, izguba zaposlitve ali druge življenjske preizkušnje. Težava nastane, ko varčevanje postane samo sebi namen. Ko je najpomembnejše, da denar ostaja nedotaknjen, manj pa razmišljamo o tem, kaj se medtem dogaja z njegovo vrednostjo.
Podatki so zgovorni. Junija letos je bilo kar 87 odstotkov bančnih vlog slovenskih gospodinjstev na vpogled, torej na računih, kjer je denar takoj dostopen. Povprečna obrestna mera zanje je znašala vsega 0,08 odstotka. Ob inflaciji, ki vztrajno zmanjšuje kupno moč, takšno varčevanje dolgoročno ni nujno tako varno, kot se zdi. Denar sicer ostaja na računu, toda z njim si lahko čez leta kupimo manj. Varnost zneska in varnost njegove vrednosti pač nista ista stvar.
Seveda to ne pomeni, da bi morali vsi postati finančni strokovnjaki ali borzni vlagatelji. Še manj, da je vsak evro na bančnem računu zamujena priložnost. Za koga, ki komaj pokrije mesečne stroške, je že nekaj sto evrov rezerve velik dosežek. Za družino, ki varčuje za obnovo stanovanja, je dostopnost denarja pomembnejša od morebitnega višjega donosa. Povsem drugače pa je pri tistem, ki ima večje prihranke in jih ne namerava porabiti naslednjih deset ali dvajset let. Enak recept za vse preprosto ne obstaja.
Ne potrebujemo vsi zasebnega bančnika. Potrebujemo pa znanje, da lahko razumemo osnovne finančne odločitve
Prav zato je zanimivo pogledati svet zasebnega bančništva, ki mu v tokratni prilogi namenjamo posebno pozornost. Tam se pogovor praviloma ne začne z vprašanjem, koliko denarja lahko vsak mesec damo na stran, temveč kako obstoječe premoženje upravljati, razpršiti, zaščititi in dolgoročno ohraniti. Premožnejši imajo dostop do osebnih bančnikov, investicijskih svetovalcev in storitev, ki so za večino prebivalstva nedosegljive ali vsaj manj dostopne. Toda temeljna vprašanja, s katerimi se ukvarjajo, niso nič drugačna od vprašanj običajnega varčevalca. Koliko tveganja si lahko privoščim? Kdaj bom denar potreboval? Koliko me stane upravljanje prihrankov? In kaj želim z njimi doseči?
Morda je prav tu največja priložnost za spremembo našega odnosa do denarja. Ne potrebujemo vsi zasebnega bančnika. Potrebujemo pa znanje, da lahko razumemo osnovne finančne odločitve. Da vemo, kaj pomeni inflacija, zakaj višji donos praviloma spremlja večje tveganje, kakšna je razlika med varčevanjem in investiranjem ter kako pomembni so stroški finančnih produktov. In da znamo prepoznati tudi ponudbe, ki obljubljajo preveč.
V zadnjih letih so se možnosti za vlaganje precej razširile. Poleg klasičnih vzajemnih skladov so dostopnejši indeksni skladi ETF, državne obveznice in druge oblike naložb. Letos so se jim pridružili še individualni naložbeni računi s posebno davčno obravnavo. Toda več izbire ne pomeni nujno tudi boljših odločitev. Brez razumevanja tveganj lahko vlagatelj izgubi precej več, kot bi mu v nekaj letih odnesla inflacija.
Zato bi moral biti mesec varčevanja tudi mesec finančnega opismenjevanja. Ne zgolj priložnost, da banke predstavijo svoje produkte in nas znova spomnijo na pomen prihrankov. Finančno znanje bi moralo biti dostopno že v šoli, pozneje pa tudi odraslim, ne glede na njihove prihodke in premoženje. Kajti finančna pismenost ne sme biti privilegij premožnih, temveč življenjska veščina.
Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti, čemu denar sploh služi. Njegov namen ni zgolj kopičenje številk na računu ali lovljenje najvišjih donosov. Denar nam lahko zagotavlja varnost, več svobode pri odločitvah, možnost izobraževanja, dostojnejšo starost ali preprosto manj skrbi ob nepredvidljivih življenjskih dogodkih.
Morda bi zato morali ob letošnjem oktobru nekoliko spremeniti staro varčevalno zapoved. Ni dovolj, da nekaj damo na stran. Pomembno je tudi, da vemo, zakaj varčujemo, koliko tveganja lahko sprejmemo in kaj želimo s prihranki doseči. Varčevati znamo. Naslednji korak je, da se naučimo s privarčevanim denarjem tudi premišljeno ravnati.
