Vsakič znova navda z optimizmom, upanjem in svojevrstnim olajšanjem, ko se v Sloveniji vrstijo dobrodelne akcije, v katerih so ljudje v nesreči brez oklevanja pripravljeni stopiti skupaj, lajšati stisko in širokosrčno pomagati. Nekatere tragedije in situacije, v katerih trpijo otroci, sploh nagovarjajo množično in mobilizirajo - nekatere so trajne in imajo čvrsto zaupanje javnosti, kot je na primer projekt Botrstvo. Ena od posamičnih akcij, vzniknjenih iz nenadnih izrednih okoliščin, pa je in ostaja pomoč družini Bukovnik po udaru strele in uničujočem požaru na kmetiji. Prav za družino, ki z mladimi nasledniki skuša osmisliti življenje v visokogorju in ga na novo postaviti, so včeraj v Solčavi priredili enega od dobrodelnih koncertov tega poletja. Okoli sedemsto tisoč evrov so z donacijami in prostovoljnimi prispevki že zbrali za družino na dveh odprtih računih, veliko je bilo tudi neposredne materialne, fizične pomoči pri odpravljanju posledic, pa tudi pravočasnih in odločnih reakcij vlade in občin, ki so družini pomagali tudi obuditi upanje.
Več širših dimenzij hkrati se odpira na tem primeru, pa ne le na tem. Eno od vprašanj, ki pa se poraja v širšem smislu, pa je tudi, kako danes torej živimo, kakšni so odnosi med nami, kakšna je naša realnost oziroma kakšne so naše realnosti. Med vsakdanjimi razklanostmi, nenehnimi spori in trenji, nesramnostmi in obmetavanj, ki se razgaljajo na spletu predvsem z družbenimi omrežji, se namreč ob tovrstnih preizkušnjah izkazuje vse nasprotno od demonstracij nizkotnosti. Čeprav več kot očitno ne gre zgolj za politična podpihovanja, ki dajejo veter v jadra negativnostim in sovražnostim, izredne razmere spodbujajo v nas, kar bi tudi sicer moralo biti samoumevno: da znamo in zmoremo (pre)živeti med sabo. Žal so prepogoste situacije, v katerih se zavezništva, sklenjena ob nesrečah in težkih boleznih, razdrejo že takoj, ko je neka stiska rešena ali presežena. Ne kaže idealizirati niti začasnih solidarnosti, prepogosto imajo namreč omejen rok trajanja, ker v dobro spet rine slabo: od zavisti do neosnovanega črnjenja ljudi. Tako se zdi zgrajena človeška narava, močno omejena na lastne pozicije in egomansko zazrta vase, zgolj v svoje (blago)stanje, odmiki od lastnih mej pa niso tako samoumevni, ker terjajo širše uvide.
Večkrat, pa naj zveni še tako obrabljeno, se oklenimo solidarnosti v skupnosti, pa tudi hvaležnosti, ki naj ne bosta izraženi zgolj takrat, ko to od nas zahtevajo izredne okoliščine, ampak naj bosta naš temeljni princip (so)delovanja, naš vzgib, naša naravnanost. Za to so resda potrebni tudi družbeni temelji, tudi v politični sferi, kjer so se že povsem razgradili. Pogosto se namreč upravičeno sprašujemo tudi, ali so nemara vse naše posamične (re)akcije, ko pomagamo zlasti pri nepremostljivih socialnih in zdravstvenih tegobah, ki pestijo ljudi med nami, že nadomestile temeljne funkcije države. Z vsako uspešno se namreč kaže, kako se lahko država vselej zanaša na to, da bodo ljudje reševali vse, kar bi moralo biti vgrajeno v sistem.
Morda je prav primer Bukovnik tako izreden: kaže namreč, kako je, ko vsi opravijo (svoj) del - naj se tako in zato izpelje v polni meri vse do uspešnega konca oziroma novega začetka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
