Rozmari Petek
Menda skoraj ni bilo Dobrnčana, ki se v ponedeljek zvečer ne bi udeležil sprejema rojaka Urbana Krofliča. Sosedje, župan Martin Brecl, košarkarska ekipa odraslih, poimenovani "oldtimerji", njegov prvi trener Marjan Oprčkal iz Košarkarskega kluba Vojnik, gasilci, godba na pihala, otroci in babice – vsi so v zadnjem tednu bolj kot nogometno prvenstvo spremljali evropsko prvenstvo do 20 let in navijali za domačina. "Zelo lepo je videti toliko ljudi, ki so mi pripravili tako lep sprejem. Najlepša hvala vsem," se je zbranim zahvalil Urban in že s tem znova dokazal, zakaj so ga izbrali za kapetana slovenske reprezentance.
Povezovalec ekipe v finalu zaradi poškodbe, ki jo je utrpel na polfinalni tekmi s Francijo, sicer ni igral. A je tudi s klopi soigralcem vlival energijo. "Teden smo začeli odlično. Z uvodno zmago na evropskem prvenstvu je bil led prebit. Potem smo rasli iz tekme v tekmo in prišli do izločilnih bojev. Morda je bilo videti, da smo z lahkoto premagali Belgijo in Turčijo, a tekmi nista bili lahki. V polfinalu s Francijo smo dobro začeli, žal pa sem moral zaradi poškodbe predčasno zapustiti igro. Fantje so fenomenalno nadaljevali in zapolnili vrzeli v napadu in obrambi, za katere sem sicer pogosto skrbel jaz," je opisal svojo zadnjo tekmo.
Cilj je vseskozi bila zlata medalja
S klopi je bila zanj tekma najbrž še težja kot na parketu. "Prosil sem zdravniško službo, naj me nekako povijejo in mi dajo kakšne protibolečinske tablete, a niso mogli. Iskreno povedano so mi tekle solze, ko sem ležal na tleh. Imel sem dve možnosti – da sem užaljen in negativen ali pa da ostanem pozitiven, čeprav ne morem nadaljevati tekme. Vedel sem, da me bodo fantje potrebovali, zato sem bil ves čas v komunikaciji z njimi in jih spodbujal. Na koncu so dobili polfinale, nato pa še finale. Vsa čast jim."
"Vsi smo bili med tekmo nervozni. Vedeli smo, kako zelo si Urban to želi. Glede na prejšnja prvenstva, na katerih je dvakrat osvojil bronasto medaljo, smo vedeli, da si želi še evropskega zlata. To je bila njegova zadnja priložnost v mlajših selekcijah," je dodal oče Matija Kroflič.
"Cilj – zlata medalja – je bil postavljen že prvi dan priprav. Sicer nismo na glas govorili, da gremo po zlato, ker se lahko stvari hitro zalomijo, smo pa potihem upali," je dodal Urban, ki poleg dela in trenerja ključno vlogo za uspeh pripisuje odnosom med igralci. "Gre za kemijo in povezanost med nami, saj se poznamo že pet let. Poleg tega smo imeli še domače navijače. Lepšega si ne bi mogli želeti," je opisal skoraj dva metra visoki košarkar.
Sprva je kazalo, da bo Urban postal nogometaš. Ker pa je že kot otrok izstopal po višini, so ga postavili v gol. "Prišel je domov in rekel, da ne bi bil več nogometaš, ker vsi streljajo vanj. Predlagal sem mu, naj poskusi košarko, ki sem jo tudi sam nekoč igral. Rekel sem mu, da mu bo morda všeč. Šla sva na igrišče, malo metala na koš, potem pa se je v ta šport preprosto zaljubil," se spominja oče. To je bilo pred štirinajstimi leti.
Pri trinajstih že sam v tujini
"Urban, se me še spomniš?" so medtem do njega stopali sokrajani in mu čestitali. Že pri trinajstih letih je zapustil svoj prvi klub in odšel v Španijo, pozneje pa še v Srbijo. "Odhod v Španijo je bil za domače velik šok. Ko je bilo težko, mi je podpora družine ogromno pomenila in mi pomagala vztrajati pri svojih ciljih. Potem je prišel klic iz Beograda, iz kluba Mega Basket, kar je bila edina prava odločitev. Vemo, kakšen sistem ima Mega in da je eden najboljših za razvoj mladih igralcev. Hvaležen sem, da so mi dali priložnost," je povedal športnik in hkrati pohvalil tudi svoj prvi klub. "Nanj imam lepe spomine. Brez njih danes ne bi bil tam, kjer sem."
"Najtežji trenutek za družino je bil, ko je pri trinajstih letih odšel v Španijo. To je bil velik psihični zalogaj predvsem za njegovo mamo, sam pa kot oče nisem smel pokazati preveč čustev. Včasih njegova mama še danes išče malega Urbana, a ta že dolgo ni več majhen," se nasmehne oče. "Najtežje je bilo takrat, ko ni bilo agentov in trenerjev ob njem. Z ženo sva ogromno prebrala, da sva našla prave besede, saj v težkih trenutkih potrebuje predvsem podporo družine. Dvakrat je bil poškodovan. V prvi sezoni pri Megi je kljub obljubam, da bo igral deset minut na tekmo, takšno minutažo dobil le na začetku sezone, potem pa je večino tekem presedel na klopi. Bilo je tisoč vprašanj, zakaj. Kot staršu ti nekega dne zmanjka odgovorov, a tudi to smo nekako prebrodili," se spominja oče.
Nov klub še ni izbran
Urban zdaj zapušča srbski klub in se seli v ZDA. Novega kluba s svojim agentom Miškom Ražnatovićem še ni izbral. "Možnosti je veliko. Dogovore prepuščam njemu. Ko bodo stvari dovolj daleč, se bova skupaj odločila. Pred časom sem bil nekoliko živčen, ker so moji vrstniki že igrali v Ameriki, a me je Miško pomiril, da bo vse v redu in da naj se zdaj osredotočim na reprezentanco, stvari pa se bodo uredile same od sebe," pojasnjuje.
Kluba ne bo izbiral predvsem po denarju. "Tudi ta ima svojo vlogo, a pomembnejše je, kakšno vlogo bom imel v ekipi, kako zadovoljen bom in koliko bom igral. Lani sem imel, iskreno povedano, nekaj težav, ker sem prvič prišel v člansko košarko in nisem igral. Bil sem deseti ali enajsti igralec. A tudi to je del razvoja in moral sem iti skozi to. Veliko pomembneje mi je, da bom igral in imel pomembno vlogo v ekipi, kot pa sam denar," ponovno zelo iskreno pove.
Urbana s soigralci športna javnost že vidi kot del nove slovenske reprezentance, ki bo ob boku Luke Dončića poskušala ponoviti pravljično leto 2017. "Bilo bi lepo, a treba je iti korak za korakom," zrelo odgovori, nato pa ob pohvalah na svoj račun doda: "Nekaj sem že naredil, po drugi strani pa še skoraj nič. Treba je ostati na realnih tleh, biti ponižen in skromen, da ne 'zalutam' z glavo med oblake."
