Tjaša Gajšek
Ni več optimističnega začetka jeseni, ni niti decembrskih silnic k bleščečemu in pretiranemu. Zdi se mi, da nihče od mene ničesar ne pričakuje in tudi jaz znižam svoja pričakovanja.
Še pred nekaj leti, pred covidom, je bilo malo takih stvari, ki so me vsakič znova zadele s tolikšno močjo, kot so to storili uvodni akordi Severininega Gardelina v na pol izpraznjenem šotoru v industrijski coni ob pol štirih zjutraj. Če zaprem oči, ga lahko vidim, zmeraj isti prizor. Rozga, verjetno je bila Rozga, je še drugič odšla z odra, v tretje je ne bo več nazaj, čeprav nekaj najbolj zagretih ali pa morda samo najbolj pijanih na to še upa, naslonjeni na razmajane ograje in s spodvitimi nogami.
Minuli teden v šotoru ni pela Severina, ampak znova Rozga - in ni bil pust, temveč noč čarovnic, toda jaz sem v pregretem šotoru pred nakupovalnim središčem ob pol treh zjutraj doumela, da je od študentke v meni ostalo bolj malo. Da nočem več čakati v vrsti - za diksi, za borovničke, za garderobo, za preplačan hotdog pred odhodom domov -, se boriti za prostor pod odrom s šestnajstletniki in da mi uvodni akordi Severininega Gardelina, če bi jih DJ zdaj spustil čez šotor, ne bi naredili nič.
Minuli teden v šotoru ni pela Severina, ampak znova Rozga - in ni bil pust, temveč noč čarovnic, toda jaz sem v pregretem šotoru pred nakupovalnim središčem ob pol treh zjutraj doumela, da je od študentke v meni ostalo bolj malo. Da nočem več čakati v vrsti - za diksi, za borovničke, za garderobo, za preplačan hotdog pred odhodom domov -, se boriti za prostor pod odrom s šestnajstletniki in da mi uvodni akordi Severininega Gardelina, če bi jih DJ zdaj spustil čez šotor, ne bi naredili nič.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
