Tjaša Gajšek
Mimobežne postave, s katerimi imaš opraviti neznatno malo, skrčiš na nek nepomemben del, komajda značajsko lastnost, a zanje tiho upaš, da ti bodo, ker so s tabo podelili resnico o neodločujočem, odkrili še kaj, večjega, globljega, težjega.
Spomnim se moškega, ki me je v lokalu, kjer sem delala pri osemnajstih, med srkanjem kave vprašal po mojem imenu. Ko sem mu naveličano odvrnila, da je zapisano na računu, je list pred sabo hitro preletel in potem šaljivo povprašal: "Evro?" Ko pomislim na neko bivšo cimro iz prejšnjega stanovanja, jo zmeraj vidim pred elementom skupne kuhinje, njeno vihravo in govorečo podobo, ki s kivijem v roki razlaga, kako odlični so za prebavo.
Rada imam ljudi, a ne kar na splošno in vse povprek. Če ne bi zvenelo nekam narobe, bi bilo temu, kar želim povedati, bližje reči, da imam rada človeka, vsakega zase, ločeno. A ker je v slovenščini tako, da sta dva še človeka, trije pa so že ljudje in je posameznikov, ki jih imam rada, več, govorim na koncu zopet o ljudeh, a le o izbranih, ker z ljubeznijo, za tem stojim, ni za razmetavati.
Rada imam ljudi, a ne kar na splošno in vse povprek. Če ne bi zvenelo nekam narobe, bi bilo temu, kar želim povedati, bližje reči, da imam rada človeka, vsakega zase, ločeno. A ker je v slovenščini tako, da sta dva še človeka, trije pa so že ljudje in je posameznikov, ki jih imam rada, več, govorim na koncu zopet o ljudeh, a le o izbranih, ker z ljubeznijo, za tem stojim, ni za razmetavati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
