Osamljeno je biti nespečnež, ker je noč ustvarjena za spanje, ne za bedenje, in čeprav ljudje spijo vsak zase, so si v tem, da spijo, vendarle skupni.
Kadar gredo ljudje zvečer spat, ko na vzglavnik odložijo utrujeno glavo in s tem vratu prvič v dolgem dnevu odvzamejo del teže, vsakič znova zaupajo, da bo svet zjutraj, ko bodo vanj odprli svoje oči, nekako drugačen, pa vseeno še vedno isti. Ko se skrčijo pod odejo, zvijejo in skrijejo pod njeno mehko težo, tiho verjamejo, da se med spanjem nanje ne bo zrušil strop ali podrla stena. Da tistih nekaj ur, ko ne vedo, kdo so - če jim je to morda jasno, kadar so budni - v sosednji sobi ne bo zagorelo ali - še huje - da ne bo prišel nekdo in jim vzel človeka, ki lahkotno spi ob njih - ali nekoga, podobno ljubega, ki sanja daleč stran.
Če ti spodleti pri spanju, postane navidezna brezmejnost noči prostor za razmišljanje, zato je edino, kar je težje kot biti nespečnež, biti nespečnež, ki preveč premišljuje že podnevi.
Če ti spodleti pri spanju, postane navidezna brezmejnost noči prostor za razmišljanje, zato je edino, kar je težje kot biti nespečnež, biti nespečnež, ki preveč premišljuje že podnevi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
