Tjaša Gajšek
Ni zares moje, to okno, ki je tukaj že leta, in nima besede pri tem, kdo ga odpira in čigava zgodnja jutra varuje pred pogledi ljudi izza rolet nasproti sebe.
Pod mojim novim oknom, skozi katero z višine dveh nadstropij gledam na jutranjo prometno žilo v mesto, je nenavadno glasno. Kam so namenjeni vsi ti avtomobili po polnoči, ali nimajo garaž in njihovi vozniki postelj s prešitimi odejami, kamor bi se umaknili s ceste, razmišljam, ko v zgoščeni temi z rutinirano kretnjo obeh rok spuščam rolete. Toda na tej strani okna, med stenami, ki me ograjujejo od ulice, je nenavadna tišina.
Tako bo, ko boš živela sama, so me opozarjali, ena sama tišina in prostor, v katerem se bo eno telo porazgubilo. A nič ne tarnam. To je bila najboljša odločitev, za katero sem letos zbrala pogum. Ali pa vsaj druga.
Tako bo, ko boš živela sama, so me opozarjali, ena sama tišina in prostor, v katerem se bo eno telo porazgubilo. A nič ne tarnam. To je bila najboljša odločitev, za katero sem letos zbrala pogum. Ali pa vsaj druga.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
