Petra Vidali
Ob nedavnem velikem jubileju Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bilo večkrat izpostavljeno, kako prepleteni sta usodi mesta in kulturne ustanove. Ker je to edino institucionalno gledališče v Mariboru, je vsem mar zanj in se zanj vsi borijo. Takšna posebna navezanost-zavezanost je bila položena tudi v zibelko Borštnikovega srečanja. Na njegov račun se je dogajalo marsikaj in njegov račun se je polnil z marsičim. Festival je bil "naš", ker je nastal in rasel v času, ki je propagiral skupnostnost in egalitarnost, in ker je doma v mestu, ki se posebej rado identificira s svojimi prebojnimi točkami. Še pred manj kot dvema desetletjema se je nenehno ponavljalo, da so tri: Zlata lisica, Festival Lent in Borštnikovo srečanje. Danes se zdi smešno že takšno naštevanje naših najboljših sadežev, kaj šele mešanje vrst. Svet se je pač temeljito spremenil, kaj pa "naši" najeminentnejši dogodki?
Po Zlati lisici še vedno napovedujemo vreme. Še vedno vsi navijajo zanjo, četudi žlahtni amaterizem nekako ne gre skup s planetarnim biznisom, katerega del je postala tudi smučarija. Še vedno in vse bolj hočejo vsi v VIP-šotor, ker je kuhinja vedno bolj visoka, po gastronomskih in računovodskih merilih. Še vedno se vse mesto ukvarja tudi s Festivalom Lent. Vsi si menda želimo veliki oder na Dravi in vsi smo krivi, če je ta po koncu festivala prazen in celo, če sploh nima dovoljenja za bivanje. Še vedno smo edinstveni, četudi isti izvajalci nastopajo na vseh poletnih odrih po vsej vaseh. Borštnikovo je po vseh kriterijih relevanten mednarodni festival s slovenskim tekmovalnim programom in spremljevalnimi strokovnimi in izobraževalnimi vsebinami. Mariborskost je bila nazadnje uporabljena kot argument proti direktorici, ki je festival posodobila in kot alibi za izbiro novega direktorja, ampak že v času uporabe so vsi vedeli, da je to samo floskula. Danes ni festival nič bolj mariborski, kot je bil pred dvema letoma. In zaradi tega mu prav nič ne manjka. Maribor ima od njega to, kar je v najboljših izdajah vedno imel - odlične predstave slovenskih producentov, in še to, kar je dobil s posodobitvijo - relevanten izbor tujih predstav. Dolgoročno pa lahko pokasira tudi stranske učinke organizacijskih, strokovnih in izobraževalnih festivalskih srečevanj.
Lisico bo zelo verjetno vzelo kronično pomanjkanje snega. Pri tem se ne more nič. Lent bo zelo verjetno vzelo kronično pomanjkanje volje po spremembah in vizije. Borštnikovo pa ima vse šanse, da ostane in se razvija. To ni glas proti skupnostnim vrednotam. Je pa glas proti temu, da bi se eno ali drugo izrabljalo kot argument proti profesionalizaciji in nujnim spremembam. Predstave v letošnjem programu izvrstno kažejo, katere vrednote nas držijo skupaj. Gremo vsi na Borštnika!
