Marko Crnkovič
Uradno, osrednjo, etablirano, od vlade požegnano proslavo za dan državnosti bo v kulturnem smislu naslednja štiri leta treba dosledno ignorirati. Spremljati Pirkovičeve in Končarjeve ali kake druge domoljubnostne umotvore vsako leto bi bilo približno tako, kot če bi glasbeni kritik — recimo kritik, ki se spozna na jazz ali klasiko — redno in resno ocenjeval vsako novo Thompsonovo plato in koncert (če smo že na tem nivoju).
Zato pa bo zelo omembe vreden sam politični kontekst in ton proslave. Pa ne samo letos in ne samo proslave za dan državnosti.
V zadnjem tednu je že bilo videti, kot da organizatorji ostajajo na revizionističnih, antikomunističnih in osamosvojiteljsko ekskluzivističnih okopih — vendar je zadeva nazadnje le dezeskalirala. Slab priokus pa ostaja.
Če ni hujšega
Proslava bo spet na Trgu Janševe druge ali tretje republike namesto na Kongrescu. Zanimivo, ne? Politične opcije se v Sloveniji ločujejo celo na podlagi lokacij. Kongresni trg za leve, Trg revolucije pa za ta desne.
Ampak dobro. Če ni hujšega. In tudi to bomo preživeli, da si je predsednik vlade za predsednika koordinacijskega odbora za proslave omislil naftalinskega Jelka Kacina.
Ta vlada je disruptivna. Vse hoče postaviti na glavo. Nič naj ne bo tako, kot je bilo prej. Razlika med prejšnjo in sedanjo oblastjo mora biti opazna. Takoj zamenjati lokacijo (morda je alternativa res logistično primernejša). Takoj prekršiti dogovor — ki resda ni nikjer zapisan (niti notarsko overjen) —, da za 24. junij govori predsednik ali predsednica, za 26. december pa predsednik vlade.
Posipavanje s pepelom
Vlada pa zna biti tudi milostljivo demokratična. Odbor za proslave je s prvotnim vabilom nepovabil borčevske in tigrovske praporščake, ki imajo svoje memorabilije okrašene z neuradnimi, po mnenju vlade poljubnimi ali celo ideološko antikvarnimi insignijami. Toda po burnih reakcijah izločenih in opozicije in po pozivu predsednice same so si le premislili. Lepo bi bilo verjeti, da je nenadejani mnenjski preobrat rezultat teh pripomb.
V sinočnjih Odmevih se je direktor Ukoma glede tega posipal s pepelom. Povedal je, da je šlo za nesporazum, in se na dolgo in široko opravičeval prizadetim. Še več! Izpadel je skoraj tako liberalen, kot da mu je NOB intimna opcija in kot da brez postpartizanov proslave po njegovem sploh ne more biti.
Previdno!
Ampak previdno! Če se točno to, kar bi se po prvotnem planu lahko zgodilo danes, ne bi zgodilo že v času tretje Janševe vlade — leta 2020 borcev na proslavi ni bilo kao zaradi korone, leta 2021 pa iz ideoloških razlogov —, bi Jeretiču skorajda verjeli.
Edini indic, da je res šlo za nerodnost, je to, da ima ta vlada TIGR raje kot ZZB NOB in da jih ideološko ne bi skenslala. Verjetno se še spomnite, da je pred petimi leti hotela nadomestiti 27. april z 12. majem.
Splača se popustiti
Očitno je vlada sprevidela, da se včasih splača popustiti. Recimo v duhu 16. točke v začetku maja objavljenih Izhodišč za oblikovanje Koalicije za uspešno Slovenijo — “Koalicija sprejema zgodovino našega naroda in države takšno, kot je. V ospredje bomo postavljali tiste zgodovinske dogodke, ki so nas združevali, in ne tistih, ki so nas razdvajali. Gradili bomo na družbenih temeljih, ki nas povezujejo.” —, ki smo se jim takrat iskreno čudili.
Razen malo trme in ponosa vlade to ne bo nič stalo. Bo pa deležna simpatij borcev in morda celo dela opozicije — seveda neizrečenih in dobro prikritih. Si predstavljate ta presedan? Janševa vlada ekumenična! Ali je to mogoče?!
Poišči vsiljivca!
Da si je Janez Janša zaželel nagovoriti narod na proslavi, kjer ni (bil) mišljen kot govornik, ni presenetljivo. Le zakaj bi čakal še šest mesecev na svojo priložnost, če pa si jo lahko vzame že tri tedne po prevzemu oblasti? Nova vlada je (bila) epohalen dogodek in je še vedno urgenten projekt. Zato mu je treba pod nujno dati dodatno retorično težo na posvečeni ploščadi. Ker bogi Janša nima drugih komunikacijskih kanalov za izražanje.
Premierova zamisel o podvojenem nakladanju pa tudi zato ni presenetljiva, ker je perfidna. S tem, da se je uturil kot orator, je dosegel vsaj dvoje. Prvič: čeprav je Janša sam vsiljivec, bo izpadel demokrat, ki mu ni odveč poslušati tudi drugega, drugačnega mnenja predsednice. Audiatur et altera pars, kajneda?
In drugič: dejstvo, da bo (tudi) on govornik, bo še dodatno poglobilo antagonizme na politični fronti, obenem pa jih bo demokratično prikrilo. Več ko bo imela vlada nasprotnikov — in prominentnejši ko bodo —, bolj bo gladko funkcionirala. Razkol postaja del protokola.
Tvegana igra
Presenetljivo v zvezi z nocojšnjo proslavo je kvečjemu to, da je Nataša Pirc Musar na to bipolarno motnjo politike sploh pristala. Predsednica igra dvoumno in tvegano igro, ki pa se ji zaenkrat obnese. Še tem bolj, ker je videti, kot da je Janšo prisilila v recipročnost. Do vlade je kritična ali vsaj skeptična, obenem pa vljudna — on pa nazaj. NPM se je sprijaznila z Janševo idejo, da bo tudi on govornik, on sam pa z njeno, da morajo biti na proslavi tudi komunistične zvezde.
Kako bo ta kohabitacija uspevala v prihodnosti — in kako dolgo —, pa je seveda anybody’s guess. Kdo bo prej izgubil živce? Kaj bo sodu izbilo dno? Na kateri točki bo predsedničina spravljivost postala opravičevalna naivnost?
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
