Deset dni v juliju sem kot vzgojiteljica preživela v Piranu. Šla sem prvič. Idealizirana predstava plemenitega poslanstva naslednjih dni, ki sem si jih utrgala v nabitem urniku, da bi jih nesebično namenila otrokom, je kmalu padla in zraven poteptala še moje naivne predstave. Spomnim se dekleta, ki so ji starši za deset dni zmogli nameniti 20 evrov. Po plačilu vstopnine v Akvariumu, ogledu Muzeja školjk, 3D-ogledu filma o Piranu in nekajkratnem sladoledu v mestu (zanj se je vodja dogovorila za količinski popust - kepica sladoleda je otroka stala en evro) ni deklici v denarnici ostalo nič, kar bi ji vzgojiteljica lahko dala v roko na predzadnji dan, ko smo otrokom edinkrat dovolili v trgovino.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
