Noč in dvorišče humanitarnega skladišča v Ljubljanski ulici. "Veste, ne delam samo tega. Velikokrat srečam tukaj kakšnega brezdomca in z njim poklepetam. To ljudem dosti pomeni," pripoveduje Štefan Cestar, ki že eno leto vsak večer pomaga Karitas pri večernem zbiranju hrane. In če ima prostovoljec česa dovolj, je to res dobra mera prijaznih besed. Namesto večernih oddaj na udobnem kavču pa raje gleda skladišča in zadnje vhode mariborskih trgovin. Zakaj? "Treba je pomagati sočloveku. Preprosto treba je," odgovori Štefan, a takoj posumim, da ima tudi volje v zalogi toliko, da jo je pač nekje treba razdeliti. In kaj je boljšega kot čas in pozornost potrošiti za tiste, ki ju najbolj potrebujejo? Trenutno ni zaposlen, še malo ima do upokojitve in pomaga, kjer lahko. Ker je pomembno biti pomemben in imeti ljudi, ki jim pomeniš. Slednje se skozi večer počasi izriše kot bistvo obojega - najhujšega brezna izključenosti in prostovoljstva.
Ključna sta točnost ...
A po vrsti. Oblečemo jakne z logotipom Karitas in postanemo večerni prostovoljci distributerji. Misija je navidez enostavna - hrano, ki bi sicer končala v smeteh, zvečer prevzamemo v skladiščih trgovin, peljemo v prostore v Strossmayerjevi ulici, zjutraj pa bo druga ekipa prostovoljcev vse skupaj razporedila v košarice, kjer hrana počaka na družine, upokojence, samske brezposelne in druge, ki si dobrot, kot je čokolada ali lep kos piščančjega fileja, sicer ne morejo privoščiti. Najprej Tuš na Pobrežju. S televizijsko kolegico Franjo z nerodnim stopicanjem pošteno nasmejiva trgovko. Prav, naj bo kak večer v zaodrju marketa tudi smešen. Trgovka izroči list z evidencami vsega, kar smo odpeljali - v glavnem mlečne izdelke, ki jim je tisti dan potekel rok trajanja, zelenjavo in nekaj drugih dobrot. Duško Krbanjević, ki je prav tako začel kot prostovoljec, sedaj pa je pri Karitas koordinator in tam vodi tudi evropski projekt, požene kombi in med vijuganjem po pretežno praznih križiščih in krožiščih mesta pičimo v Radvanje. Dobro utečen sistem nabiranja hrane je namreč v veliki meri odvisen od točnosti kombija Karitas. Trgovine sicer rade sodelujejo, a iskreno - kdo si želi po delovnem času ob pol devetih zvečer še tičati v službi in čakati? "Skrbimo, da smo res ob dogovorjenem času v trgovini." Mladi prostovoljec tudi natančno ve, kje so zapore, kje robniki, poti. "Če vsak večer več kot leto voziš po isti poti," pravi, "znaš vse na pamet."
... in zanesljiv vozni park
Organizacija večernih obvozov je precej zapletena, poleg zanesljive ekipe prostovoljcev, ki je sedaj dobro izpolnjena, pravi Duško, je treba upoštevati smernice dobre živilske prakse, živila morajo biti predana v 24 urah, pogoj za vse skupaj pa so zanesljiva in primerna vozila, s katerimi vozijo hrano. No, ravno pri tem se zatika. "Avtomobil, s katerim smo pravzaprav začeli projekt in nam ga je podaril Lions klub, je star že deset let. Prevozil je svoje kilometre in treba bi ga bilo menjati," pove Duško med spretnim manevriranjem njihovega največjega kombija. Težava, a take zelo vesele sorte, je tudi, da se količine hrane, ki jo zberejo, vsak večer večajo. Sedaj pobirajo hrano v 18 trgovskih centrih, kmalu jih bo 20, za kar potrebujejo na terenu tri ekipe, saj se trgovine zapirajo ob približno istem času, a na različnih koncih mesta. Ko so pričeli, je bil en avtomobil dovolj, danes je to absolutno premalo. Pogovor teče o vsem. Se je situacija s tako opevano gospodarsko rastjo kaj izboljšala? "Morda malo, a pri nas prošenj ni manj," odgovori Duško. Še vedno so tukaj posledice tranzicijskega zloma, ljudje, ki so še sedaj brezposelni, so praktično nezanimivi za delodajalce. Pridruži se alkohol, velikokrat tudi duševna motnja. In včasih tudi biti prostovoljec ni lahko. "Zelo skrbno pazimo, koga vzamemo v ekipo, sodelujejo pa ljudje iz različnih vzgibov. Tudi gospod, ki mu je Karitas nekoč pomagala, učiteljica na škofijski šoli ... Zagotovo pa ne sme prostovoljec postati nekdo, ki s prostovoljstvom zdravi svoje travme," razpredamo tam nekje pri Hoferju.
Največji sistem v državi
Na koncu večera, okrog 22. ure, je v razdelilnici v prostorih Nadškofijske karitas Maribor v Strossmayerjevi ulici res impresivna količina hrane, razsortirane po tipu živil v hladilnikih in na policah. Vse to je šlo nekoč v smeti? "Da, vse to in še več. Morali bi videti, kakšne količine naberemo ob praznikih. A porabimo res vse. Tisto, kar ne gre v košarice, porabijo v ljudski kuhinji, ki dela prav vse dni v tednu," odvrneta prostovoljca. Veliko je pekovskih izdelkov, največ iz Hoferja, kjer pečejo kruh vse do večera, in tako prostovoljci včasih vozijo še čisto svež, dišeč kruh, veliko je zelenjave, mlečnih izdelkov in že pripravljene hrane, ki je čez dan trgovski centri ne prodajo. Tako denimo iz Qlandie odnesemo kar nekaj velikih škatel že skuhanih jedi, iz Lidla pa raznovrstno hrano. Hofer je celo ponudil, da bi hrano lahko odvažali iz vseh njihovih trgovin, a za takšno mrežo bodo najverjetneje morali priskočiti na pomoč prostovoljci iz župnijskih karitas.
