Bil je julijski popoldan leta 1935, ko so se na nekem travniku v bližini Poljčan spopadli kosci in grabljice. Sušili so seno in seveda so julijski popoldnevi ponavadi vroči, kot se pač za poletne mesece spodobi, zato so si vročino lajšali s pijačo. To kakopak ni bila voda, ampak vino in po nekaj urah dela, ko so pričeli z nakladanjem sena, so bili že vsi pošteno okajeni in nadevani.
Sprva so bili le štirje, potem pa je mednje prišel še dotični in vsem znani G., ki se je sicer ukvarjal s prodajo zdravilnih zelišč in korenin. Podobno kot ostali, ga je tudi G. imel že krepko pod kapo. Ko so naložili prvi voz, ga je prav G. peljal v senco, kaj kmalu pa se je pričel glasno prepirati z eno od delavk, ki je pomagala grabiti seno. Očitno jo je G. s svojimi besedami močno razjezil, da ji je zavrela kri, pomešana s popitim vinom. Zagnala se je vanj, na pomoč pa so ji prihiteli še drugi in izbruhnil je vsesplošni pretep.
Seveda v stanju, kot so bili, niso imeli niti najmanjšega pojma, kam je padalo, pijani so udrihali vsepovprek, pri tem pa uporabljali ne zgolj pesti, ampak vse, kar jim je prišlo pod roke. Začetnik prepira, že nekoliko v letih, nesrečni G., se je branil, kolikor se je lahko, a je bil proti razjarjenim koscem in grabljicam nemočen. Nekdo ga je zadel z vilami za grabljenje sena in revež se je zgrudil ter v mlaki krvi obležal na travniku.
Hudo poškodovanega so ga po zdravniški pomoči odpeljali v bolnišnico. K sreči rane niso bile usodne in je preživel, najbrž pa grabljic od takrat naprej ni več izzival. Sploh ne poleti, ko si žejo gasijo z vinom.
