Koliko vina se pretaka v korpusu večernice?

Podelitev 30. večernice v Gledališču park v Murski Soboti v okviru 31. srečanja mladinskih pisateljev Oko besede v petek zvečer je bila lep dogodek. Organizator – Društvo za humanistična vprašanja Argo – je angažiral dijakinje Gimnazije Frana Miklošiča iz Ljutomera, da so suvereno, na pamet in prepričljivo, recitirale odlomke iz del vseh z večernico nagrajenih del. Moderatorka Norma Bale se je prestopila k drugemu mikrofonu, da je zamenjala vlogi in prebrala utemeljitev kot predsednica žirije. Odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik je imel dober govor o tem, česa umetna inteligenca ne more narediti."Današnja mladina je prva generacija, ki odrašča z umetno inteligenco. Ta ji lahko napiše obnovo, sestavi zgodbo, posnema slog in ponudi odgovor. Ne more pa namesto mladega človeka odrasti. Ne more občutiti njegovega strahu, prenesti njegove osamljenosti ali zbrati poguma za odločitev. Zato mladinska književnost ni ostanek počasnejšega sveta. Je obramba človekove notranjosti v svetu, ki postaja vse hitrejši. Ustvarja prostor, v katerem lahko varno srečamo neznano, vstopimo v življenje drugega in pogledamo tudi tja, kamor bi najraje ne pogledali. Dobra knjiga mladim ne predpisuje, kaj morajo misliti. Daje pa jim jezik, da lahko mislijo s svojo glavo, poimenujejo strahove in prepoznajo stisko drugega." Pa še o tem, da tudi zaradi te nagrade otroška in mladinska književnost ni manjša ali manj pomembna literatura, je govoril.

Nagrajenka Irena Androjna se je spomnila avtorjev, ki so bili njeni vzorniki in mentorji na pisateljski poti, med drugim se je poklonila letos preminulemu dobitniku večernice Slavku Preglu. Dolgoletna urednica revije Otrok in knjiga in članica žirije za večernico Darka Tancer Kajnih pa se je, ko so se ji posebej zahvalili za njen prispevek k večernici in Očesu besede, rekla, da jo je ta projekt osrečeval in osmišljeval.

150 leposlovnih knjig in ena znanstvena

A takšen jubilej si zasluži še kaj več kot slavnostno prireditev. In je tudi dobil še več. V Slovenski ulici v Murski Soboti je na ogled razstava uličnih plakatov. Vsaka dobitnica ali dobitnik večernice je dobil svoj plakat, na njem pa portret, naslovnico knjige in bibliografske podatke. A tudi to še ni bilo vse. Tudi letošnji strokovni simpozij je bil posvečen jubilejni večernici. Na njem je prispevke predstavilo šest avtoric. Še prej pa so jih objavile – s še sedemnajstimi drugimi (so)avtoricami v  monografiji Trideset let literarne nagrade večernica.  Knjige ostanejo, leposlovne in znanstvene. Ob 31 z večernico nagrajenih knjigah (ker sta  večernico leta 2007 dobili dve avtorici)  in 150 nominiranih knjigah ima večernica zdaj še znanstveno monografijo.

Urednica monografije je Dragica Haramija, izdajatelja sta Argo in Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, založnik Univerzitetna založba te univerze, avtorice (edini predvideni avtor je zaradi tega, ker ima majhne otroke, zamudi rok za oddajo) pa raziskovalke iz slovenskega prostora. Monografija ima tri sklope, Literarne študije, Jezik v otroški in mladinski književnosti ter Otroška in mladinska literatura na drugih področjih in v drugih medijih.

"Mi smo pleme bralcev mladinske literature"

Haramija, tudi moderatorka simpozija, je napisala uvodni tekst. (Povzetek je bil objavljen v naši prilogi Večernica). Tudi na simpoziju je poudarila, da so nominirana in nagrajena dela v teh treh desetletjih močno vplivala na kanon in izbor za branje od vrtca do konca osnovne šole. (»Za srednjo šolo manj, ker se tam književnost začne z orientalsko književnostjo in ne z besedili, ki so mlademu bralcu blizu.")  Preštela je, da je 150 knjig napisalo 68 avtorjev in avtoric. Nekateri so bili nominirani večkrat, rekorderka je Janja Vidmar z desetimi nominacijami (za zelo različne žanre), sledi Peter Svetina z devetimi. Večernico je dobilo sedem avtorjev, ki so bili nominirani samo enkrat, štirje pa so večernico dobili več kot enkrat: Peter Svetina trikrat, Janja Vidmar, Andrej E. Skubic in Marjana Moškrič pa dvakrat. Z vsemi štirimi je bil v četrtek na srečanju oko besede pogovor. Razmerje med prozo in poezijo med nominiranimi deli – 85 % proti 15 % - ustreza produkciji. Žal tudi delež dramatike: nominirano je bilo samo eno dramsko delo oziroma ena knjiga z dramskimi deli (Štiri igre za otroke Milana Jesiha), a približno toliko dramskih knjig (0-2 na leto) tudi izide. Zanimivost: V 29 letih je bilo samo 15 slikanic med nominiranimi deli, v ožjem izboru za letošnjo večernico pa kar tri. Predstavitev je Haramija zaključila s parafrazo iz zahvalnega govora Maše Ogrizek ob prejetju večernice za Lisičjo luno: vsak mora imeti za to, da lahko v tem svetu preživi, svoje pleme."Mi smo pleme bralcev mladinske literature."

Katere poti je odpirala večernica in katerih ne more odpreti

Naslednji je bil prispevek Milene Mileve Blažić, Večkrat nagrajeni prejemniki večernice in njihova kanonizacija v slovenskem izobraževalnem sistemu: analiza skozi teorije kulturnega spomina. Mimogrede, ona je izrekla misel, ki smo si jo izposodili zgoraj, da je prav, da tak jubilej dobi dogodek in monografijo"kot se spodobi". Zanimalo jo je, ali je večernica večkrat nagrajeni četverki odprla pot v učbenike in literarno vedo, morda pa tudi v tujino. Teze je razvijala ob trifaznem modelu kanonizacije: življenje, kult/čaščenje in učinek. Prvo je seveda najbolj atraktivno in verjetno najenostavneje, zato je simpozantka pripomnila:"Dajmo se kdaj samo o besedilih pogovarjati, ne o avtorjih." (Kot na vseh simpozijih, kot v vseh strokah, tudi na področju proučevanja in poučevanja mladinske književnosti ob vseh naslavljanjih cenjenih kolegic ne manjka nasprotovanja in rivalstva, samo da puščice letijo v malo bolj prefinjenih lokih).

Največji potencial za kanonizacijo ima brez dvoma šolstvo, starši lahko samo pomagajo. Bistveno je torej, kaj je v učnih načrtih. V nov učni načrt za slovenščino, ki bi moral začeti veljati letos, a mu je dala nova šolska oblast veto, so vključeni vsi štirje večkratni dobitniki večernice. Tudi odgovor na vprašanje o odnosu med nagradami in promocijo avtorjev v tujini je precej pozitiven, vsaj Peter Svetina in Janja Vidmar sta bila nominirana za prestižne nagrade. Vendar z odgovori na ta vprašanja še ne odgovorimo na najbolj bistveno vprašanje: ali so kanonizirani avtorji tudi brani?"Večinoma smo implicitni nebralci," pravi Blažić,"številni avtorji in tudi študenti ne berejo. Živimo v času, ko nebralci motivirajo za branje. To je družbeni problem." (Haramija in  Tancer-Kajnih sta nasprotovali,"njuni" študenti in dijaki pač berejo oziroma so brali.) Če ne beremo, ni kanona. Kanon namreč"ni seznam, ampak institucija kulturnega spomina".    

Kdaj kozarec vina preneha biti znak skupnosti in postane znak stiske?

Barbara Bednjički Rošer je proučila literarni opus Petra Svetine v izboru za večernico in ugotovila, da devet del družijo humor, nonsens, jezikovna igrivost, liričnost, subverzivnost in žanrska raznolikost.

Norma Bale se v nastajajoči disertaciji ukvarja z reprezentacijo vinske kulture v otroški in mladinski književnosti, torej je pogledala, kako je s tem v nominiranih in nagrajenih delih za večernico. Kdaj kozarec vina preneha biti znak skupnosti in postane znak stiske? Ni ostre meje, pravi. Vino je optika, skozi katero je mogoče opazovati družbene spremembe, a to še ne pomeni, da je v starejših delih vino zgolj v vlogi tradicije, v sodobnejših pa znak problema. Nove reprezentacije ne izbrišejo starih pomenov, pomeni se nalagajo in ustvarjajo ambivalenco."Vino se ne pretaka linearno od dediščine k problemom."

Ines Voršič se je ukvarjala z besedotvorno ustvarjalnostjo v literarnem opusu večernice. Kakovost literarnih del seveda ni povezana zgolj z vsebino. Jezikovna igrivost je zaščitni znak literature za otroke – do sedmega leta zlasti igre z zvenom besed, pozneje pa tudi s pomenom. Jedro njenega raziskovanja so bile novotvorjenke, in sicer priložnostne, torej tiste, ki nimajo namena, da bi postale slovarska gesla oziroma prešle v stalno rabo. Ugotovitev: korpus večernice vsekakor odlikuje ustvarjalna raba jezikovnih sredstev.

Nika Vizjak Puškar pa je raziskala, kako so v uprizoritev mladinske opere prenesli Lisičjo luno Maše Ogrizek. V delu je našla izrazite elemente zvočnosti, ki so tako rekoč napotili k zvočno-uprizoritvenemu mediju, proučila pa je tudi, kako je nekatere v literarnem delu implicitno navzoče motive utelesila predstava. Soavtorica raziskave je skladateljica Nana Forte.