V spomin Mileni Zupančič

Živela je na očeh javnosti. Svoje življenje je opisala za knjigo Tadeja Goloba, Majda Širca ji je posvetila monografijo, tako da zdaj, ko vsi naštevajo njene nagrade, vloge in zasluge, nima smisla obnavljati vsega. Vseeno pa se verjetno sprašujete, ali je bila Milena Zupančič tudi zasebno tako posebna kot na odrih in filmskih trakovih. In odgovor je seveda prepričljiv – da. Milena je bila ne le izjemna igralka, ampak čudovita oseba, ki nikoli ni kalkulirala, saj je tudi o občutljivih političnih temah govorila jasno, glasno in odločno, ne glede na posledice.

Bil je začetek aprila, ko sem z računalnikom hitela do stanovanja v središču Ljubljane, samo nekaj deset metrov od ljubljanske Drame. Z Mileno sem delala intervju za revijo Obrazi in bili sva dogovorjeni, da avtorizacijo narediva skupaj, saj jo je bolezen že precej zdelala. Odprla mi je naličena, urejena, čeprav se je – kot vsako dopoldne – najprej nekaj ur ukvarjala z vsem, kar je prinašalo njeno težko zdravstveno stanje. (Pred leti sem se pogovarjala s Sarajevčani, ki so preživeli vojno med ostrostrelci. Zanimalo me je tudi, kako to, da so se tako urejali, čeprav je bila že hrana luksuz, kaj šele garderoba in ličila. Pa so povedali: "Nismo hoteli samo preživeti. Hoteli smo živeti …") In tako je tudi Milena – do zadnjega atoma moči – skrbela, da je bila kljub vsem težavam še vedno urejena in lepa, kot se za našo največjo divo spodobi.

Njeno stanje se je zapletalo in odrezali so ji vse, brez česar se lahko še živi. "Zdaj mi gre že vse na živce, saj težave trajajo že dve leti in pol. Ves čas imam zdravnike, tako da se je življenje zelo spremenilo. Po upokojitvi sem bila še polno zaposlena, dokler nisem pristala v bolnici," mi je potožila. Jedla je po grižljajih. Takrat mi je postregla piškote, ampak ona jih je samo pokusila, sicer pa je bila na nikotinski dieti – še vedno je namreč verižno kadila. Glede na težave, ko je ob prvem posegu čez noč opustila kajenje in je imela hudo abstinenčno krizo, je bilo očitno to vseeno bolje …

Malo pred tem srečanjem sva se slišali, ker me je zanimalo, kakšna se ji zdi monografija, ki jo je napisala Majda Širca. Presrečna je bila! Ne samo, ker je avtorica res dobro opravila svoje delo in njeno življenje in delo predstavila poglobljeno, natančno, analitično. Milena je bila vzhičena, ker so za knjigo našli celo fotografije, na katere je že pozabila, saj jih ni imela pri sebi. Čudovito je, da je dočakala ta veliki poklon. "Mene pa najbolj veselili, da mi ob tem ni bilo treba migniti s prstom," mi je zaupala z velikim nasmeškom. Za njo je bilo res nenavadno, da ji ni bilo treba narediti nič, saj je bila vajena garanja. Garanja za vlogo, garanja z divjim tempom snemanj in predstav in ne nazadnje garanja doma in na zemlji, saj je bila tudi na Bohinjski Beli Milena urejena, ampak nikoli zvezda v smislu, da bi se izogibala celo najbolj težaškim delom.

Kot novinarka sem večino znanih oseb spoznala, ko sem jih zaprosila za intervju. Pri Mileni je bilo drugače. Srečevali sva se na festivalih, dogodkih in že večkrat klepetali, ko še vedno nisem zbrala poguma, da bi jo prosila za pogovor. Veliko spoštovanje sem imela do nje, saj sem odraščala ob njenih vlogah. Službeno sem jo prvič klicala, ko sem zbirala informacije o njej za oddajo Od blizu, katere gostja je bila. Fasciniralo me je, ko mi je razlagala o življenju na Bohinjski Beli, o odraščanju s samimi ženskami, o karieri in odločitvah, ki jih je sprejemala, pa seveda o moških, ki so zaznamovali njeno življenje. Kasneje sva večkrat delali intervjuje, nikoli me ni zavrnila, najbolj zabaven pa je bil gotovo tisti, ko se nama je pridružil Dušan Jovanović. Dobili smo se v gostilni As, ki jo je takrat še vodil njun dolgoletni prijatelj Pope. Dušan je že sedel za mizo na terasi, ko je Milena klepetala z Janezom Hočevarjem in Majo Boh, ki sta po naključju tudi ​bila tam. Intervju se je začel z Dušanovo izjavo, da imata onadva vsak dan dramo. Njuna zveza je bila v vseh pogledih intenzivna. Takrat sem predvsem pozorno spremljala, kako sta se še vedno občudujoče gledala, kako sta bila oba navdušena, ko je kdo kaj zanimivega povedal, in se veliko in glasno smejala.

Leta 2023, tri leta po njegovi smrti, mi je Milena v intervjuju v lokalu pri Maxiju – seveda sva sedeli zunaj, ker je ves čas kadila – povedala: "Partnerja sva postala, ko sva že imela vsak svojo kariero. Oba sva veliko delala in bila vajena odsotnosti drug drugega. Jaz šele zdaj, pa bo že tri leta od njegove smrti, zares dojemam, da je to slovo dokončno. Ni pa bilo nikoli tega, da ne bi znala živeti brez njega, ker sva si dajala svobodo. Dušan je bil umetnik od glave do pet, jaz sem morala biti še vse drugo zraven. S praktičnim življenjem po njegovi smrti nisem imela težav, drugače pa je, ko veš, da se ne boš mogel več skupaj režati ali jeziti."

Njuna zveza je bila posebna, saj je ona pogosto bivala na Bohinjski Beli, Dušan pa je bil večkrat v ljubljanskem stanovanju, kjer sem jo nazadnje obiskala, zaradi rednih zdravniških kontrol, pregledov in posegov je bila namreč pogosto čez noč tam. Tam sicer zdaj stanuje njuna hči Maša. "Saj jo malo jezi, ker kaj po svoje preuredim, kadar sem tu," mi je povedala aprila letos, medtem ko je pregledovala intervju. Maša, njena ljubljena hči edinka – Milena je v življenju obžalovala samo to, da ni imela več otrok – je bila v službi. "Najbolj pogrešaš partnerja, ko bi rad otroku ob kakšnih problemih svetoval, pa se nimaš s kom zares pogovoriti," je razmišljala.

Spomnim se je, Milene, ko je lanskega junija prišla na sedež Beletrine, kjer sva snemali podkast. "Upam, da se bom dovolj dobro počutila," je tarnala, saj ji ni bilo prav, da nikoli ni vedela, kakšno, bo njeno počutje, ko se bo zbudila. Kakšen dan je imela dober, kakšen je bil slabši, in če bi bilo tudi tisti dan tako, bi morala odpovedati … Nisva se dogovarjali o vprašanjih, saj je vedno iskreno odgovarjala, zanjo ni bilo tabu tem. Jo je pa skrbelo parkirno mesto! Ta problem je večkrat izpostavila – kako je mogoče, da ne more imeti parkinga, čeprav pride v Dramo v službo … Milena ni imela zvezdniških zahtev, ampak parkirnega mesta se ne bi branila ... In tako se je na podkast pripeljala iz svojega rojstnega kraja. Vožnja ji je minila hitro, ko pa je iskala Beletrino in parkirno mesto, je postala nervozna. Po telefonu sem jo usmerjala in nazadnje je našla mesto, ki sem ji ga hranila. Malo se je že mudilo, zato sva hitro stopili do studia in posneli izvrsten pogovor. Z največjim veseljem je govorila o Dušanu in spet obujala anekdote o tem, kako jo je jezil, ker je vsako pomlad rezal veje njenih dreves. Pa da je nekoč za novoletno jelko odžagal smreko, ki je bila čisto pred hišo. Se mu pač ni ljubilo dalje v gozd, ona pa očitno tudi ni bila tako strašne jeze, da bi ga to ustavilo …

Po koncu snemanja se je na hodniku zbralo cel kup ljudi, da bi jo pozdravili, ji stisnili roko ali se z njo slikali. Nikogar ni odslovila. Pospremila sem jo do avta in se poslovila. Šla sem po svoje stvari, potem pa slišim njen glas. Milena se je vrnila, ker je izgubila mobilni telefon! V studiu ga nismo našli, tudi jaz ga nisem pospravila med svoje reči in niti na poti ga ni bilo … Od vsega je bilo najbolj zanimivo, da je namesto svojega telefona na sopotnikovem sedežu našla nek drug telefon. Kaj se dogaja? Je to delo nadnaravnih sil, da Milena namesto svojega najde tuj telefon, sva se spraševali v smehu. Nenadoma je neznani telefon zazvonil in Milena je povedala, da ga je našla in ga seveda želi predati lastniku. Nekaj minut kasneje je po telefon prišla mlada ženska. Ko je videla Mileno, je bila kar v šoku. Da jo obožuje in seveda ne more pozabiti Cvetja v jeseni … Pa njena mama, da ji ne bo verjela, da jo je res spoznala … Kmalu se je poslovila, Milena pa še vedno ni imela svojega telefona. Ampak potem se je zgodil čudež – gospodična se je vrnila in povedala, da je na neki klopci v bližini našla telefon. Seveda je bil Milenin.

Da je to res nenavadno in očitno pravi čudež, je komentirala Milena, preden se je odpeljala, ko sva se že tretjič poslovili. Odšla je z mislijo, da se očitno nadnaravne stvari lahko dogajajo in da se lahko njen telefon znajde na klopi, ki se ji prej ni niti približala ... Milenina prepričanost me je malo zmedla, zato nisem omenila, da je gospodična očitno ukradla telefon iz njenega avta, ki ga Milena ni zaklenila, ker sva zaradi zamude hiteli na snemanje, pri tem pa je tatici na sopotnikov sedež padel njen telefon, zaradi katerega je prišla z nami v stik. Je pa res čudež, da je mlada tatica ob spoznanju, da je okradla to izjemno žensko, zaradi slabe vesti telefon vrnila ...

"Prvi dve leti me zdravje ni obremenjevalo, nisem paničarila in nisem se smilila sami sebi. Če se samemu sebi smiliš, je to hrana za bolezen. Zdaj se pa res že vleče. Naveličaš se enih in istih izvidov, enih in istih obrazov – pa naj bodo doma ali v bolnici. Sicer pa se trudim, borim dalje. Še zmeraj vse delam sama – kuham, delam na vrtu in po hiši, vozim in vse, kot sem prej. Samo vse gre bolj počasi …" so bile njene zadnje besede v tistem aprilskem intervjuju. Borila se je naprej, kljub bolečinam in omejitvam. Ampak dobre štiri mesece kasneje je njen boj končan. Naša največja diva, zvezda, ki nam je zapustila ne le izjemne vloge, ampak tudi zgled, kako biti pokončen, je zdaj nekje z drugimi zvezdami. Všeč mi je misel, da z Racem in Dušanom, svojima možema, ki sta imela veliki vlogi v njeni življenjski zgodbi, zdaj nazdravlja in si misli, da je šla še pravi čas, saj se ji je itak zdelo, da se svet spreminja na slabše. Jezilo jo je, da je njen poklic vse manj spoštovan in da na oblast prihajajo ljudje, ki jih zanimajo samo lastne koristi.

Po Dušanovi smrti mi je ponosno povedala, da so mu že nekaj tednov po smrti v Skopju posvetili ulico. In dodala, da pri nas pa nič, čeprav je bila Ljubljana mesto, kjer je ustvaril daleč največ ... Saj je tudi ona dobila že mnoga priznanja, ampak res bi si želela, da bi se kmalu vozila po Ulici Milene Zupančič. Morda bi v njeno čast morali preimenovati kar cesto, ki iz prestolnice pelje na njeno Gorenjsko – Milena jo je prevozila neštetokrat ...