"Oko kamere je neusmiljeno: nobena šminka ne more zakriti našega izraza, govorice, našega pogleda." V Slovenskem filmskem centru (SFC) so se ob slovesu igralke Milene Zupančič v zapisu Pogled, ki ostaja: Milena Zupančič (1946–2026) spomnili na njene besede, ko je leta 2022 ob prejemu Badjurove nagrade za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti razmišljala o vlogi filmskega igralca. "V tem citatu je nekaj bistvenega tudi o njej sami, o igralki, ki se pred kamero ni skrivala. Njena filmska prezenca ni temeljila na tem, da bi v vlogi povsem izbrisala sebe, temveč prav nasprotno. Kot je dejala sama, je v svoje like vstopala tudi s svojim odnosom do sveta, ki jo je obdajal. Morda so prav zato njene junakinje tako prepričljivo prestopile mejo med filmskim platnom in kolektivnim spominom. Bile so vsaka svoja in obenem nezamenljivo njene," so zapisali in dodali, da je z njenim odhodom slovenski kulturni prostor izgubil eno svojih najbolj prepoznavnih igralskih osebnosti.
"V skoraj šestih desetletjih ustvarjanja je bila mnogo več kot obraz posameznega filma, predstave ali televizijske vloge. Njena podoba, glas, neposrednost in igralska moč so postali del kulturnega spomina več generacij," beremo v zapisanem spominu.
"Čeprav je ustvarila izjemen gledališki opus, je njen obraz neločljivo povezan tudi z zgodovino slovenskega filma. Pred kamero je ustvarila več kot 80 filmskih in televizijskih vlog ter sodelovala z nekaterimi najpomembnejšimi slovenskimi in jugoslovanskimi režiserji svojega časa." Kot so izpostavili, ima posebno mesto v tej bogati zgodovini njeno sodelovanje z Matjažem Klopčičem, ki ji je zaupal nekatere vloge, ki so zaznamovale tako njeno filmsko pot kot imaginarij slovenskega filma druge polovice 20. stoletja.
"Med njimi je seveda Presečnikova Meta v Cvetju v jeseni iz leta 1973. Vloga, ki je skoraj ponarodela, je Mileno Zupančič približala najširšemu občinstvu in jo dokončno vzpostavila kot eno osrednjih igralk slovenskega filma. Za Meto je na puljskem filmskem festivalu prejela srebrno areno. Le nekaj let pozneje je v Vdovstvu Karoline Žašler (1976) ustvarila povsem drugačno filmsko junakinjo. Če je Meta postala sinonim za nežnost in tragično ljubezensko zgodbo, je bila Karolina Žašler samosvoja, čutna in družbeno izpostavljena ženska, v kateri je Zupančičeva pokazala drugačno, drznejšo igralsko energijo. Za vlogo je prejela zlato areno v Pulju. Slednjo je leto prej prejela tudi za pretresljivo Tončko v Idealistu (1976) Igorja Pretnarja. V nekaj letih je tako ustvarila tri filmske vloge, ki niso le zaznamovale njene kariere, temveč so pokazale tudi izjemno širino njene filmske igre."
Spomnili so, da se njena filmografija pri teh naslovih še zdaleč ne konča. Bila je Ana v Klopčičevem Strahu (1974), Kristina v Krču (1979), Gojmirka v Dihu (1983), Malka v Dediščini (1984), Lenka v Christophorosu (1985) Andreja Mlakarja, mati v filmu Moj ata, socialistični kulak (1987) in pozneje Melita v filmu Srečen za umret (2012) Matevža Luzarja. Sodelovala je z vrsto slovenskih in jugoslovanskih režiserjev ter v svoji karieri pred kamero ustvarila izjemno raznolik opus.
Toda, kot so zapisali pri SFC, pri Mileni Zupančič naštevanje naslovov hitro postane nezadostno. "Njena filmska pot je bila prepoznana doma in v širšem jugoslovanskem ter evropskem prostoru. Poleg že naštetih, je prejela več igralskih priznanj na festivalu v Nišu, nagrado Bert za življenjsko delo na področju filmske igre (2016) ter mednarodna priznanja za svoj prispevek k slovenskemu, jugoslovanskemu in evropskemu filmu. Leta 1993 je prejela Prešernovo nagrado, leta 1999 Borštnikov prstan, leta 2016 pa zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti ter delovanje za kulturo solidarnosti. Bila je prva filmska igralka, ki je prejela Badjurovo nagrado (2022), najpomembnejšo slovensko strokovno nagrado na področju filma."
"Ko je ob prejemu nagrade govorila o tem, zakaj ima film posebej rada, je razmišljala tudi o njegovi nenavadni sposobnosti, da ohrani igralca, medtem ko gledališka vloga izgine skupaj s trenutkom uprizoritve. Danes lahko na ta njen razmislek odgovorijo prav filmi. V njih ostajajo Meta, Karolina, Tončka, Lenka in številne druge. Z njimi ostajajo njen izraz, njena govorica in njen pogled, vse tisto, česar pred neusmiljenim očesom kamere ni mogoče skriti. Oko kamere je morda res neusmiljeno do igralčeve prezence ujete v trenutek, do spomina, ki ga ta trenutek zapusti, pa neskončno velikodušno."
