"Tako centralistično usmerjenega ministrstva za kulturo, kot je bilo v prejšnjem mandatu, še nisem doživel"

Pogovarjava se dan po prvih obvestilih akterjem v kulturi o rebalansu, zmanjšanju sredstev in začasni ustavitvi izplačil. Kako kot producent in kot nekdo, ki je bil na ministrstvu za kulturo na visokih položajih – pod ministrico Majdo Širca ste bili direktor direktorata za umetnost, pod ministrico Julijano Bizjak Mlakar pa zadolžen za evropske in mednarodne projekte – komentirate te ukrepe?

"V nobenem mojem mandatu na ministrstvu se to ni dogajalo. Vendar pa ne vem, v kakšnem stanju so finance, zato na to ne morem odgovoriti."

A saj je tudi financiranje KIBLE v veliki meri odvisno od ministrstva za kulturo?

"Tudi, seveda. A naš proračun že od leta 2002 tvorijo tudi evropska sredstva, ob teh dveh virih pa še sredstva lokalnih skupnosti. Razmerje med resursi se spreminja. Pomenljivo pa je, da se je delež ministrstva za kulturo v zadnjih desetih letih zmanjšal. Leta 2016 smo dobili 150.000 evrov na leto, zdaj jih dobimo 92.000. Hkrati pa je bil, kot vemo, lani proračun za kulturo najvišji doslej. Državna in lokalna sredstva vsekakor ne sledijo rasti stroškov."

Nekateri projekti, predvsem mislim na mrežo RUK - mreža raziskovalnih centrov umetnosti in kulture – so verjetno pomenili zagon. Kako pa potem to vzdržujete? Kakšna je dediščina tega projekta?

"Dediščina je žalostna, ker je RUK žrtev bivše ministrice za kulturo. Projekt bi se moral nadaljevati leta 2023. Ministrstvo pod Vaskom Simonitijem ga je, tako kot Center za kreativnost, uvrstilo med sredstva za postpandemično okrevanje. Ministrstvo pod Asto Vrečko pa je projekte, ki so že bili na  tem seznamu, potegnilo nazaj in jih na novo obdelalo. Takoj leta 2023 so pripravili nov razpis za Center za kreativnost, ki je zato tudi spet oživel, medtem ko za RUK tega niso naredili. Takrat sem govoril z državnim sekretarjem Matevžem Čelikom Vidmarjem in mi je povedal, da tega nimajo v načrtih niti za leti 2024 in 2025. In res je ministrstvo razpis objavilo šele letos, tik pred volitvami. Rok za prijavo je bil maja, tako da še vedno čakamo na rezultate. Rečemo lahko, da je prejšnje ministrstvo zelo škodilo projektu. KIBLA je morala takrat odpustiti pet ljudi, in vemo, kaj to pomeni v Mariboru, kjer je že tako vedno manj delovnih mest in finančne moči. Še več, pod prejšnjim ministrstvom za kulturo se je zgodila turbocentralizacija. Ne morem reči, da je bilo zavrnjeno vse, gotovo pa je bila na razpisih zavrnjena večina reči, ki se dogajajo izven Ljubljane. Če pogledamo samo Maribor, ob RUK-u smo izgubili – oziroma zmanjšali na četrtino - tudi razstavišče Portal, nekoč največjo galerijo za sodobno umetnost v Sloveniji. Pa Beletrinino knjigarno so ukinili ..."

Vi ste intervjuvanec in stojite za svojimi besedami, vseeno pa vam moram oporekati. Število mariborskih producentov, ki so deležni štiriletnega programskega financiranja, se je v tem obdobju povečalo. Pa tudi velik umetnostnovzgojni projekt je kot eno osrednjih lokacij vključil Maribor. Za propad Beletrinine knjigarne pa res ne moremo kriviti ministrstva, se vam ne zdi? Agencija za knjigo čisto lepo podpira Beletrinine programe … Poleg tega se je ta knjigarna tudi odprla v mandatu Aste Vrečko.

"Dejstvo je pač, da je Maribor imel knjigarno in je več nima. Zavrnili so tudi Mariborski umetnostni sejem (MUS) in Art Stays na Ptuju … Utrpeli smo škodo, ni pa nadomestila. KIBLI so lani na štiriletnem programskem razpisu edini znižali sredstva, in to za deset odstotkov, vsi drugi prijavitelji, ljubljanski seveda, pa so dobili sto odstotkov. Očitki, da nimamo dovolj referenc, se mi zdijo po tridesetih letih dela prav zabavni. Tudi to je zabavno, da nobeden od članov strokovne komisije še nikoli ni bil v KIBLI. Tudi nekdanja sekretarka za vizualno umetnost Judita Krivec Dragan od odprtja Portala, leta 2012, do izteka njene funkcije niti enkrat ni prišla v galerijo. Gre za obdobje dvanajstih, trinajstih let. To je ta ignoranca. Saj veste, vsak, ki je v Ljubljani in ima pet minut časa, lahko skoči do ministrstva in lobira. Za nas pa to ni tako enostavno. Moja ocena je, da je ministrstvo za kulturo ujetnik ljubljanskih lobijev. Kot direktorju direktorata za umetnost mi je bilo to jasno."

Podpora mreži RUK je bila eden največjih, finančno najmočnejših projektov ministrstva. S toliko denarja se pa že da nekaj narediti. Kaj se je naredilo?

"Naredili smo kup projektov, sodelovali z javnimi zavodi in z gospodarstvom po Sloveniji. Naj omenim intermedijsko razstavo oziroma namestitev Vrtnica v Arboretumu Volčji Potok in razstavo o nadvojvodi Janezu in muzej na Meranovem. Pa Vinagovo klet, Puhov muzej v Juršincih in virtualizacijo Vodovodnega stolpa v Posavskem muzeju Brežice.  V mreži smo bili skupaj z Delavskim domom Trbovlje in Pino iz Kopra in vsak je imel svojo specializacijo: Delavski dom robotiko in krmiljenje naprav z možganskimi valovi, Pina se je ukvarjala z reciklažo, ekologijo in zvokom, mi pa smo se usmerili v kulturno dediščino in v mešane, navidezne obogatene resničnosti, 3D-modeliranje, programiranje, umetno inteligenco. Ljudje so po izteku programa šli, ker jih ni bilo iz česa plačati, znanje je ostalo in tudi kup opreme še imamo. Že to se mi zdi neodgovorno od slovenskih vlad, da ni kontinuitete. Če pomislim samo, koliko opreme je bilo nabavljene v okviru RUK-a, da smo lahko to počeli! Zdaj se je tri, štiri leta starala, četudi še ni stara, saj se je razvoj v tej popularni elektroniki upočasnil. Vsekakor pa je velika škoda, da eno ministrstvo ruši, kar je drugo zgradilo. Upam, da novi razpis za RUK ne bo žrtev tega ukrepa, ki ste ga omenili na začetku. Tukaj so v igri tudi evropska kohezijska sredstva. Pri porabi teh se je Slovenija slabo odrezala. Ne vem, zakaj je tako. KIBLA je tudi tukaj izjema. Že ko smo leta 2006 in 2007 pripravljali kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012, smo večino financ utemeljili na evropskih kohezijskih sredstvih. Večina ljudi v Sloveniji je takrat kritizirala, da so finance prenapihnjene. Vse je bilo realno in utemeljeno, samo nihče ni proučil kohezijskih dokumentov, državne pogodbe in tako dalje. In celotno neskladje se je nadaljevalo. V vseh teh letih, ko smo se prijavljali na evropske projekte, sem opozarjal – na službenem mestu in v privatnih komunikacijah –, da je treba kohezijska sredstva porabiti. Nekateri producenti so bili sploh proti evropskim sredstvom, češ, 'kaj bojo oni meni govorili, kaj bom jaz delal'. Na državni ravni pa je uradništvo informacije skrilo neznano kam, kot da gre za njihova osebna sredstva. Krivdo zaradi slabega črpanja so prevalili na regije zunaj Ljubljane. V bistvu so delali za to, da so sredstva, ki so bila namenjena  kohezijskemu razvoju, prekanalizirali v nacionalno pomembne strateške projekte – ki so bili seveda v Ljubljani. To se dogaja ves čas, pod prejšnjo vlado pa je šlo v nebo. Krivulje kohezije kažejo kontradiktornost z namenom – namen je zmanjševanje razvojnih razlik, te pa so se večale. V letih 2020-2024 (za 2025 še ni podatkov) se je krivulja Ljubljane strmo dvigala. Na začetku 21. stoletja so bile določene regije še nad slovenskim povprečjem, zdaj pa so vse – razen Ljubljane seveda – pod slovenskim povprečjem. Tudi ko se pogovarjam s svojimi kolegi iz drugih regij, mi to potrjujejo. Koper na primer je v slabi finančni situaciji, rešuje ga samo Luka. Razumem, da imamo 212 občin, regij pa ne in da se je med toliko občinami težko zmeniti, a tako več ne gre. Bo preostala Slovenija samo zaraslo robidovje? Na začetku samostojne Slovenije so devastirali mariborsko industrijo, delavstvo in Maribor kot industrijsko mesto, potem pa so se trudili spodnesti Maribor kot kulturno mesto. Za povrh pa so sedež edine finančne institucije, NKBM oziroma OTP banke, prenesli v Ljubljano. Maribor izčrpavajo na vsej liniji. Če bi imeli resno državo, se to ne bi dogajalo. To je Alan Ford: Jemljem revnim in dajem bogatim. In ob tem, da smo vse regije razen Ljubljane padle pod povprečje, je bil leta 2014 uveljavljen še zakon o prestolnici, po katerem vse regije, tudi najbolj revne, DDV dajejo Ljubljani."

Se vam ne zdi, da se nam centralizacija dogaja tudi znotraj mesta? V zadnjih letih so vsi mestni viri in vse moči usmerjeni v Center Rotovž. Za manjše programe pa je sramotno malo sredstev. 

"Tudi to, ja. A tudi na državni ravni. Prejšnja vlada je z izgovorom vlaganja v to novo mestno kulturno infrastrukturo varčevala pri nevladnih organizacijah."

Sredstva za nevladne organizacije so se na državni ravni v prejšnjem mandatu sicer povečala.

"Ja, samo ne za Maribor. Sicer pa ima Maribor enega najnižjih proračunov za kulturo med mestnimi občinami in tudi v primerjavi z marsikatero nemestno občino. Za mesto, ki je bilo evropska prestolnica kulture, je to katastrofa. Vsak župan bi moral to videti. Ne morem soditi, kaj so prioritete Mestne občine Maribor, a tako nizka vlaganja so neproduktivna  Mladi odhajajo iz mesta oziroma po študiju ostajajo v Ljubljani, ker tukaj nimajo možnosti zaposlitve.

Pa še to: KIBLA je kot prva na evropskih razpisih (kronološko in po uspešnosti) opozarjala ministrstvo, da potrebujemo paritetna sredstva, a so to vztrajno ignorirali – dokler niso začele evropskih sredstev dobivati ljubljanske institucije. Kot sem rekel, nam so kot edinim na programskem razpisu za intermedijsko umetnost za naslednja štiri leta znižali sredstva. Nihče ne upošteva tega, da KIBLA upravlja tri prostore – KIBLO, Portal in artKIT. 

Portal je poklon mariborski industriji – tam je bila prva tekstilna tovarna v mestu, odprta leta 1922. To je eden najboljših primerov dobre prakse ravnanja z industrijsko dediščino. Je pa tudi poklon preminuli predsednici KIBLE Aleksandri Kostić, saj je bil Portal njen projekt. A zdaj je zmanjšan, namesto največjega prostora za sodobno umetnost v Sloveniji je zdaj tam največje plezališče v Sloveniji. Pridobila je telesna kultura.

Niti evra ne dobimo za tekoče stalne stroške in najemnino. To plačujemo iz programskih stroškov. Za najemnino celotnega Portala bi potrebovali 80.000 evrov letno. Približno takšno vsoto prejema v Ljubljani od leta 2004 zavod Bunker za Staro mestno elektrarno. No, toliko pa plačujejo - in to mesečno - tudi za nadomestne prostore ljubljanske Drame. Razumem, da se ne moremo primerjati z Dramo, lahko pa se z nevladniki. Mislim, da gre za popolno pomanjkanje državljanskega pogleda. Tako centralistično usmerjenega ministrstva za kulturo, kot je bilo v prejšnjem mandatu, še nisem doživel. Mimogrede, medtem ko so nam vzeli oziroma onemogočili Portal kot največjo galerijo za sodobno umetnost – v istem času je to postala Cukrarna. Leta 2023 sem pisal Asti Vrečko in ji razložil problematiko, pa ni bilo nobenega odgovora in tudi na obisk Portala ni prišla." 

Vmes ste počeli tudi kaj drugega, a KIBLA je vaša stalnica. Po tridesetih letih najbrž že lahko rečemo, da je to vaš življenjski projekt, ne?

"Je. Si pa nisem predstavljal, da bo tako. Izgleda, da je usoda močnejša od predstav posameznika. A KIBLA ni samo moj projekt, tudi Aleksandrin projekt je bil to. Pred začetkom in od začetka sva bila v tem skupaj. Ona je bila takrat še zaposlena v Umetnostni galeriji Maribor, a se je zaradi neomejenih ustvarjalnih možnosti odločila za KIBLO. Sam pa sem se tudi z vmesnih postojank na ministrstvu za kulturo in EPK Maribor vedno vračal pomagati v KIBLO. Tri desetletja KIBLE so tri desetletja nestalnosti in negotovosti. Županu Arsenoviču sem nekoč rekel: Nevladništvo ubija. To je toliko stresa, napora, zavisti in polen pod noge (zlasti iz Ljubljane) … Štirje naši ključni ljudje so umrli, Aleksandra Kostić, Dejan Pestotnik, Snežana Štabi in Marko Reza Resinovič. Zato tudi nismo slavili letošnjega jubileja."

Razumem, da bi bilo slavje neprimerno. Verjetno pa vseeno ne želite obstati in stagnirati, ampak greste naprej? Kako?

"Strategija, ki smo jo pripravili, je vezana na RUK 2. Dogovarjali smo se s Pokrajinskim muzejem Maribor, Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, Cono Tezno, Rimsko nekropolo v Šempetru, Muzejem norosti na Tratah ..., gradovi po Sloveniji in drugimi, da bi njihove vsebine omogočili v digitalni obliki. O digitalizaciji kulturne dediščine kulturna politika govori že dolgo, zgodi pa se nič. Marsikateri spomenik propada, ta medij pa ga lahko na neki način vendarle ohrani in tudi pomaga pri restavriranju. Podhranjenost v digitalnih vsebinah na področju kulturne dediščine je pri nas izjemna. In kot kaže primer muzeja na Meranovem, lahko z novimi mediji res pritegnemo mlado publiko. Nekateri starejši ne bi nikoli posegli po naglavniku za navidezno resničnost, mladi pa to naredijo najprej. Že pred več leti sem ministrstvu za kulturo predlagal, da bi digitalizirali vsaj najbolj ogroženo kulturno dediščino, dokler še je, za primer sem dal izjemno črno kuhinjo nad Radovljico in Bežigrajski stadion. Ministrstvo pa nič." 

A KIBLA se ne ukvarja samo z digitalizacijo. Za nekatere vaše aktivnosti se zdi, da v zadnjem obdobju več nimajo publike.

"Za gradnjo občinstva je potrebna kontinuiteta, za kontinuiteto pa stabilno financiranje. Sporadična pojavljanja niso smiselna. Tako je pri nas z literarnimi prireditvami pa tudi z glasbenim programom. Prijavili smo program, v katerem so bili samo slovenski glasbeniki, pa so nam ga zavrnili. Pa govorijo o podpori umetnikom, pravičnem plačilu, samostojnih kulturnih delavcih … A ti naši ne bodo dobili podpore, ne bodo nastopili v Mariboru, publike torej ne bo in ne bo imela možnosti razviti se … Podpirajo pa vse tuje izvajalce v Ljubljani. V Mariboru je lani občina podprla na neodvisni sceni tri festivale. V Ljubljani so trije na teden. Nesorazmerje je enormno. Slovenija se spreminja v Potemkinovo vas.  Sam mislim, da je treba najprej podpreti domače programe in projekte, domače umetnike in umetnice, če kaj ostane, pa lahko še druge. Slovenski glasbeniki, ki se prebijajo v tujino, ne dobijo tam nič, mi pa tukaj podpiramo tuje glasbenike." 

Osebno še imate energijo, si želite novih projektov?

"Kot sem rekel, nikoli si nisem predstavljal, da bom po tridesetih letih še zmeraj tukaj. A izziv je še. Izziv vidim tudi v evropskih projektih, v sodelovanju s številnimi institucijami in organizacijami v Evropi. Trenutno smo soudeleženi v dveh projektih, do konca leta 2027. In izziv je tudi oblikovanje programa, kjer skušamo upoštevati lokalni, državni in mednarodni nivo. A slednjega seveda predvsem pri evropskih projektih. Želim si, da bi KIBLA nadaljevala dejavnosti na več področjih. Včasih kdo vpraša, zakaj se ne fokusiramo na eno področje. A že ime pove, da je bila KIBLA zasnovana kot multimedijsko središče. Tak koncept se mi zdi za Maribor najprimernejši. Ne moreš si dovoliti, da bi se usmeril na eno področje, saj za to ni dovolj ljudi. Hkrati se pa v svetu umetnosti toliko dogaja, da bi se mi zdelo zapiranje in postavljanje mej katastrofa." 

Verjetno KIBLO vendarle bolj identificiramo z umetniškimi praksami, povezanimi s sodobnimi tehnologijami …

"Tehnologija je bila v umetnosti vedno prisotna, pa naj gre za čopič ali računalnik. Sam pa svetujem previdnost pri uporabi raznih medijev, zlasti novih. Dogajanje na področju umetnosti je evforično, Že v devetdesetih letih sem opozarjal, da so umetnice in umetniki postali tržniki novih tehnologij. V bistvu promovirajo, kako nekaj 'lepo deluje'. Kako lep zvok, kako lepa slika, kaj se vse da … Tega se je treba zavedati. Z umetno inteligenco gredo stvari na področju umetnosti v skrajnosti. Zlasti na področju glasbe, ker je tam to verjetno najenostavneje, pri sliki na primer je vendarle težje. Platforma Suno ima ekskluzivno pogodbo z Warner Music Group in iz tega kataloga z umetno inteligenco generira okoli sedem milijonov novih skladb na dan. Super, če kdo to preposluša. Ob tem pa se je treba zavedati tudi druge plati umetne inteligence: tega, da so bili izstrelki Tomahawk, ki so ubili 168 deklic v šoli Minabu v Iranu, vodeni z umetno inteligenco. 

To govorim, ker se s temi vprašanji ukvarjamo ravno v omenjenih trenutnih evropskih projektih. Sodelujemo v projektu Digitalno na odru (Digital on Stage), ker so novomedijske prakse povezane s sodobnimi uprizoritvenimi umetnostmi. Mi v projektu seveda promoviramo naše umetnice in umetnike. Drugi projekt pa je OASis. Gre za odprte umetniške prostore, ki združujejo rezidenco, ustvarjalni prostor, prostor za razstavljanje, performans oziroma predstavljanje. Lani smo že gostili pet rezidentov z vsega sveta in odprli razstavo Umetniška inteligenca z vključitvijo nastalih del v okviru mednarodnega festivala umetnosti, tehnologije in znanosti KIBLIX. No, z oddaljenostjo ne pretiravamo, sploh ker so svetovne razmere vse bolj negotove. Generalno pa je naše osnovno načelo, da podpiramo predvsem umetnike iz bližnjega okolja. V našem fokusu ostajajo tudi jugoslovanski umetniki in umetnice (med slovenskimi institucijami KIBLA vključuje največji delež hrvaških umetnikov in umetnic) in slovanski umetniki in umetnice. Predvsem zato, ker vemo, kako deluje zahodni umetnostni trg, ki ostaja hermetično zaprt. Indikativen za to je Guggenheim, ki ima muzeje na več kontinentih, neizčrpna sredstva, teoretike in pisce, ki delajo za njih, in umetnike, ki veljajo za zvezde. Drugi nimajo dostopa. Umetnost slovanskih oziroma vzhodnoevropskih držav je bila v zahodnem svetu v modi v osemdesetih letih, potem jo je nadomestila afriška umetnost in to kitajska umetnost. Odpirajo se novi trgi skratka, po klasičnem kolonialističnem in imperialističnem  modelu. Tako kot vse ostalo – tudi vojne, ki smo jim zdaj priča. Mi torej ponujamo možnost predstavitve tistim, ki v svetu v tem trenutku niso trend. In tudi pri področjih vizualne umetnosti nismo radikalci, nismo se odločili,, da bomo promovirali na primer samo konceptualno umetnost. Ostajamo odprti in polni načrtov. Dokler nam ne zmanjka podpore. Upam, da ne bo tako."