Mile Korun je s svojo režijo, točneje, s svojim gledališčem zagotovo zaznamoval drugo polovico 20. stoletja in njegovo gledališče je v slovenskem prostoru resnično pomenilo "korak naprej", kakor je v svojih zapiskih iz Pariza sam razmišljal ob Cankarjevem Pojhujšanju, ja, tistem Pohujšanju iz leta 1965 v ljubljanski Drami, ki je močno vznemirilo takratno gledališko, literarno in kulturno javnost, z Vidmarjem na čelu, ki je predstavi in Korunu osebno očital "primitivizem, vulgarnost in huliganski okus". A česa je bil v resnici "kriv" Korun? Prvič, natančnega, poglobljenega branja Cankarja, drugič, osebnega, skrajno empatičnega podoživljanja vsebine Pohujšanja, in tretjič, pristnega občutenja "naše sodobnosti", ki je nenadoma postala v resnici "sodobna", torej v stiku s časom in tudi takratnim evropskim gledališčem. Morda se je šele s Pohujšanjem dovršila tista "evropeizacija" slovenskega gledališča, o kateri je pred tem govoril Filip Kalan.
Korun je Pohujšanje zrežiral pri dobrih 36 letih, za seboj je imel že plodno gledališko desetletje in skoraj dvajset režij, med njimi tudi nekaj vrhunskih: Behanov Talec, Albeejeva Virginia Woolf ali Shakespearov Kralj Lear. Kljub temu je Pohujšanje nekaj posebnega in ga je zaznamovalo za celo življenje. Nazivi kot "enfant terrible" ali "reformator slovenskega gledališča" se za Koruna zdijo neustrezni, saj niso v skladu z njegovim individualizmom, nasprotovanjem vsakršni manifestativnosti, z obrnjenostjo navznoter, torej vase, pa v besedilo in v gledališče kot izraz vsega kar najbolj človeškega ter navsezadnje v lastno gledališko govorico, gledališko "poezijo", in to v najbolj izvornem pomenu besede, ki je: priklicevanje nečesa prej neobstoječega v bit, pa čeprav je vse to vselej že tu in nam vsem na razpolago.
S Cankarjem, ki ga je pred Pohujšanjem režiral samo enkrat, se je Korun poslej srečeval znova in znova, Hlapce bi, tako je nekoč izjavil, lahko režiral vsako leto, in vsako leto drugače ... Vsak Korunov Cankar je bil dogodek zase, in, nenavadno, ampak preverjeno: vsaka nova režija Hlapcev (in bilo jih je pet zapored), denimo, je v slovensko gledališče zasejala nekakšen strah (nekoč smo ga imenovali "Korunov urok") in za seboj pustila pomenljive vrzeli v njihovem siceršnjem uprizarjanju ...
Eden njegovih prvih navdihov je bila zagotovo slovenska dramatika, ki ga je vznemirjala celo življenje, od prve pa do predzadnje režije (prav zadnji je bil Molièrov Namišljeni bolnik): od Miloša Mikelna do Iva Prijatelja, vmes pa, mnogi tudi po večkrat, Mirko in Matjaž Zupančič, Mira Mihelič, Janez Žmavc, Slavko Grum, Gregor Strniša, Vitomil Zupan, Dominik Smole, Dane Zajc, Dušan Jovanović, Rudi Šeligo ... – dokler ni slovenski dramatik postal še sam, in to z dramo Svetovalec ter zlasti s kongenialno režijo Nine Rajić Kranjac ter Gašperjem Tičem v glavni vlogi pred natančno desetimi leti.
V dolgem pogovoru, ki sva ga pred dvema desetletjema opravila za revijo Literatura, tema pa je bila ravno slovenska dramatika, je duhovito pripomnil, da je, kar se dramatike – in gledališča, seveda – tiče, "fundamentalist". Slovenska poetična drama (pomislimo samo na Strniševe Žabe in Ljudožerce pa Zajčeve Grmače in Voranca) mu je bila, kot rečeno, pisana na kožo, vendar bi zgrešili, če bi ga imeli za "literarnega režiserja". Drama mu je predstavljala predvsem zanesljiv, "globinski" vstop v gledališče kot tako, ki pa ga je razumel, prvič, kot scenski prostor (v gledališču je začel kot arhitekt in scenograf), in drugič, kot prostor igralca.
Igralci so ga oboževali (od blizu sem spremljal krst Ljudožercev v MGL in govorim iz prve roke), hkrati pa imeli pred njim svojevrstno tremo, saj je igralca in igralko preprosto občutil, tenkočutno zaznal njegove ali njene človeške lastnosti (napake?) in posebnosti njegovega ali njenega daru, in znal vse to s svojevrstno "majevtiko" iz nje ali njega tudi izvabiti. In igralci so to vedeli in se mu prepustili, rezultat pa zato ni mogel izostati; ob pomisli na Raca, Anico Kumer ali Mira Podjeda v njegovem drugem Pohujšanju v SLG Celje pred natanko pol stoletja, njegovem drugem ustvarjalnem vrhuncu (tretji – z Idiotom, Jezom in Karamazovimi – je bil ob prelomu stoletja), se še vedno naježim ... Sicer je Korun o igri poskusil razmišljati tudi teoretsko (glej študijo Biti z igro), dolga leta pa je bil mentor mladim igralkam in igralcem na gledališki akademiji.
Ostal bo v spominu kot človek z izjemnim posluhom, ki pa se je v predstavah glasbi pogosto odpovedal – saj so bile same po sebi glasba, in s tem tudi gledališče, v najčistejšem smislu
Koruna bi težko identificirali kot "političnega" režiserja, angažiran je bil, recimo za silo, kot "ponotranjeni eksistencialist", in če je kot avtor eksperimentiral, je to počel v instituciji, nikdar v eksperimentalnem gledališču. Ja, paradoks, bil je tudi človek institucije, njegov matični, idealni prostor je bila ljubljanska Drama, njegov poglavitni fokus raziskovanje človeškega na sploh in hkrati sebe, morda tudi v obrnjenem vrstnem redu, pri tem pa je bil – tudi kot mentor – vztrajen, neprizanesljiv, pričakoval je razgaljenje in "resnico" od drugih – in se tudi sam nenehno razgaljal, ne kot zasebnik, temveč kot, recimo temu, skrajno senzibilno človeško bitje, polno biti ... za katero zdaj kar težko verjamem, da je odšlo na drugo stran ...
Korunov vpliv na slovensko gledališče bo še zagotovo popisan (delno je že bil v monografiji iz leta 2002), ostal pa bo v spominu tudi kot človek z izjemnim posluhom (v mladosti je igral na saksofon), ki pa se je v predstavah glasbi pogosto odpovedal – saj so bile same po sebi glasba, in s tem tudi gledališče, v najčistejšem smislu.
Velike prelomne predstave, a tudi popularen Jez
V SNG Drama Ljubljana, ki je bila Korunova matična gledališka hiša, so ob novici o smrti režiserja zapisali:
"Večino svojega izjemno ustvarjalnega poklicnega življenja je deloval kot gledališki režiser in profesor igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Sodil je v tisto generacijo slovenskih režiserjev, ki je v gledališče petdesetih, še posebej pa šestdesetih let preteklega stoletja vnesla nove ideje in svežega duha. Ob postavitvah novih del evropske in ameriške dramatike, kot so Behanov Talec (1963), Albeejeva Kdo se boji Virginie Woolf? (1964) in Weissov Marat-Sade (1966), je Korun svojo režijsko inventivnost še učinkoviteje izrabil v uprizarjanju svetovne klasike, še posebej pa prelomne Ajshilove Oresteje leta 1968. Vse štiri omenjene uprizoritve so nastale v SNG Drama Ljubljana.
S Korunom se je v slovenskem prostoru uveljavilo gledališče interpretacije. Zato najbrž ne preseneča, da je svoje najvznemirljivejše in tudi najbolj provokativne predstave ustvaril z uprizoritvami slovenskih avtorjev, med katerimi je na prvem mestu Ivan Cankar. Z izrazito modernim pogledom na njegovo dramatiko je nekajkrat pretresel javnost in tudi kritiko, najbolj nemara ob svoji prvi uprizoritvi Pohujšanja v dolini šentflorjanski leta 1965 v SNG Drama Ljubljana. Izrazite so tudi Korunove interpretacije dram Daneta Zajca (Potohodec, Voranc, Grmače, Jagababa), Gregorja Strniše (Žabe, Ljudožerci, Driada), Andreja Hienga (Izgubljeni sin), Dominika Smoleta (Zlata čeveljčka, Igra za igro) in Matjaža Zupančiča (Nemir, Ubijalci muh, Razred).
Korunov režijski opus je zelo širok in raznolik. Zajema okrog 120 režij, od Shakespeara do Molièra, od Pirandella do Becketta, od Brechta do McPhersona, od Krleže do Bergmana. Za svoje delo je prejel okrog trideset priznanj in nagrad tako v slovenskem kot tudi v širšem prostoru, med njimi leta 1981 Prešernovo nagrado.
Posebno mesto v zgodovini SNG Drama Ljubljana ima tudi Korunova uprizoritev igre Jez irskega dramatika Conorja McPhersona. Premiera prve slovenske uprizoritve je bila 23. aprila 2001 v Mali Drami, na repertoarju pa je ostala skoraj dve desetletji in doživela 200 ponovitev. Po zaključku dolgoletne in bogate režiserske kariere se je Mile Korun posvetil tudi pisanju gledaliških iger. Njegov dramski prvenec Svetovalec so v sezoni 2016/17 uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem, njegovo drugo dramsko besedilo Sveti mož pa smo decembra 2017 krstno uprizorili v SNG Drama Ljubljana v režiji Matjaža Zupančiča.
Spoštovani in dragi Mile Korun, hvala vam za neizmerno dragocen umetniški opus, s katerim ste pomembno sooblikovali slovensko gledališko umetnost."
Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) so se v zapisu ob smrti dolgoletnega cenjenega profesorja spomnili njegovega zapisa v zborniku ob 50-letnici akademije: "Nikar ne poskušajmo vzgojiti režiserja (ali igralca) po svoji podobi, tako kakor je, pravijo, Bog ustvaril svojega Adama. Prizadevajmo si, da ostane študent samosvoj, da ohrani svojo osebno izvirnost, svojo istovetnost. Kajti nič stalnega, nič dokončnega in nespremenljivega ni v umetnosti."
(kr)
