Matic Majcen
V zadnjih letih, po srditem stopnjevanju izraelsko-palestinskega konflikta, so nam številni filmi ponudili raznolike vpoglede v zgodovino in življenje na tem območju. Eden od izvrstnih celovečercev tega tipa ta vikend prihaja na spored Letnega kina Minoriti. Film Palestina 36 nas, kot pove, že naslov, preseli v leto 1936, ko so regijo zaznamovali dogodki po porazu Otomanskega cesarstva leta 1918. Francija in Velika Britanija sta si takrat razdelili regijo, Palestina pa je pripadla Britancem. V času dogajanja filma se razmere začenjajo močno zaostrovati, tako zaradi vprašanj lastništva zemlje, priseljevanja kot zaradi narave kolonialne oblasti. Aprila leta 1936 mesta v regiji padejo v primež splošnih stavk in film nam v igrani formi s pomočjo na pol fiktivnih likov ponudi vpogled v trenutke, ki so pomembno zaznamovali nadaljnje dogodke v zgodovini palestinske države.
Izraelci danes kot nekoč Britanci
"Leto 1936 zaznamuje pomembno prelomnico v zgodovini Palestincev, saj se je takrat začela arabska vstaja (1936–1939), masovni in obsežen upor Palestincev proti britanski kolonialni oblasti," je ob izidu film opisala režiserka Annemarie Jacir. "To je leto, ko je palestinski nacionalni boj za neodvisnost izbruhnil z vso močjo, ključni trenutek, ki je zaznamoval potek naših življenj za prihodnja desetletja. Britanci so vzpostavili sistem vojaške okupacije in zatiranja, ki se nadaljuje še danes, tistega, v katerem trenutno živim v svoji domovini in ki vpliva na vsak vidik mojega vsakdana."
Čeprav se 90 let kasneje zdi vprašanje britanskega kolonializma v Palestini zelo oddaljeno, pa režiserka poudarja, da so imeli ti dogodki pomemben vpliv na to, kar na tem kriznem območju spremljamo danes. "Britanska dediščina je globoko zaznamovala trenutne razmere v Palestini. Britanci so bili tisti, ki so prišli na našo zemljo, nam vladali in nas nadzorovali ter dajali protislovne obljube Arabcem glede njihove neodvisnosti, medtem ko so Judom, ki so bežali pred evropskim antisemitizmom in fašizmom, obljubljali dom na naši zemlji. Britanci so ohranili svoj nadzor nad nami in nam preprečili, da bi si vladali sami. Film tako predstavi zgodbo majhne skupine Palestincev in njihovega odnosa z Britanci, prevladujočo silo, s katero se vsakodnevno soočajo. Na primer, v Palestini, kjer živim, imam ves čas interakcije z izraelsko vojsko. Jemljejo si pravico, da nemoteno vstopajo in izstopajo iz naših mest, nas nadzorujejo, ustavljajo in streljajo na nas – natanko tako, kot je to počela britanska vojska v tridesetih letih 20. stoletja."
Novinarke so se podpisovale z moškimi imeni
Film Palestina 36 prek vpogleda v takratno življenje obravnava vrsto družbenik vidikov takratne družbe. Eno teh vprašanj je položaj žensk. Ženski lik Khouloud, ki jo igra Yasmine Al Massri, je rdeča nit filma. Še posebej zato, ker je portretirana kot svobodna ženska, a se mora za dosego uspeha oblačiti kot moški in svoje časopisne članke celo podpisovati z moškim psevdonimom. "Lik Khiuloud je kombinacija več resničnih osebnosti, med katerimi je Katy Antonius, mondena ženska in pomembna figura jeruzalemske družbene elite, ki je v času britanskega mandata vodila salone, kraje literarnih in intelektualnih srečanj. Še bolj pa so me navdihnile palestinske novinarke, kakršna je bila Asma Tubi, ki je v svojih mladih letih v tridesetih letih 20. stoletja objavljala eseje pod moškim psevdonimom, da bi se izognila negativnim odzivom zaradi izražanja feminističnih in nacionalističnih idej. May Ziadeh, palestinsko-libanonska intelektualka, ki je živela v Kairu, je prav tako pisala pod moškim psevdonimom, enako kot Aminah Al-Said, egipčanska feministka, ki je občasno objavljala anonimno, da bi se izognila cenzuri. V tridesetih letih so namreč spise egipčanskih žensk pogosto filtrirali moški uredniki ali pa so pisale pod moškimi psevdonimi, da bi jih časopisi sprejeli. Poleg patriarhalnih in uredniških ovir, s katerimi so se soočale pisateljice, je prav tako zelo pomembno opozoriti na politično tveganje, ki ga je to prinašalo. Nacionalistično novinarstvo pod britanskimi in francoskimi kolonialnimi režimi na Bližnjem vzhodu je bilo nevarno za vse, še toliko bolj pa za ženske. Uporaba moškega imena je pisateljicam omogočala, da so jih v intelektualnih debatah jemali resno, da so svobodneje kritizirale kolonializem in patriarhat ter objavljale brez družbenih posledic.“
Pokol 7. oktobra prekinil snemanje
Film je prehodil zanimivo, a tudi zelo težavno pot že med snemanjem. Nastajati je začel januarja leta 2023. Ekipa je izbrala na desetine lokacij po vsej Palestini, sešila in izvezla tradicionalna oblačila ter obleke, zbrala stare rekvizite, obnovila in rekonstruirala celotno vas - do sajenja že pozabljenih kmetijskih pridelkov ter ponovne izdelave starih britanskih vozil in orožja. S tem je to postal najambicioznejši film, kar jih je bilo kdaj posnetih v Palestini. Potem pa je nekaj mesecev kasneje sledil prelomni 7. oktober in takrat se je tudi za ekipo vse spremenilo. Snemanje so morali prekiniti in se preseliti v Jordanijo. Kot se je izkazalo, zgolj začasno. Dobro leto kasneje so se lahko vrnili v Palestino in so tam kljub nestabilnim razmeram novembra 2024 končali snemanje. Palestina 36 je tudi edini celovečerni film v zadnjih nekaj letih, ki je dejansko nastal v Palestini.
Najambicioznejši film, kar jih je bilo kdaj posnetih v Palestini
"Ko se je začel dogajati genocid, smo se znašli v povsem novi situaciji," se teh kritičnih dogodkov spominja Annemarie Jacir. "Šlo je za situacijo, ki si je nismo nikoli predstavljali. Bili smo skrhani. Evakuirati smo morali celotno ekipo. Izgubili smo vse lokacije snemanja in vse, kar smo pripravili. Za nas je to bila prava katastrofa. To, kar se je dogajalo okoli nas v resničnem življenju, je bilo grozljivo. Prve mesece smo preživeli priklenjeni na telefone in preverjali, ali so naši prijatelji in družine na varnem. Kar zadeva film, pa smo vedeli, da je edina stvar, ki jo lahko storimo, ta, da nadaljujemo. Na številnih lokacijah v Palestini ni bilo več mogoče snemati, zato smo snemali v Jordaniji. Imeli smo tudi srečo, da nas mednarodni partnerji niso zapustili: ostali so ob nas, prav tako igralci. Začeti smo morali znova. Ko so se razmere še slabšale, se nam je ponudila priložnost za snemanje v Grčiji, na Malti, v Maroku in na Cipru. Jordanija nam je ponudila novo lokacijo za snemanje in nujno potrebno podporo. Pristnost je zame ostala prednostna naloga in zdaj se mi je zdela še pomembnejša kot prej: ta film smo morali posneti na ozemlju, o katerem govori, z ljudmi, o katerih govori. Nisem si mogla predstavljati, da bi to storila brez lastne skupnosti, in nisem želela, da bi ta film postal film v izgnanstvu, medtem ko se naše ljudstvo bori za preživetje. Vrnitev v Palestino, da bi dokončali film, je bila grenko-sladka zmaga."
