Matic Majcen
Na današnji filmski sceni vlada hiperprodukcija najbolj odmevnih zgodb in franšiz, zato največji studii že kar težko najdejo nove načine, kako adaptirati pripovedi, ki jih dobro poznamo. Zanimiv trend, ki se je pojavil po prelomu stoletja, je, da so ustvarjalci začeli v glavne vloge postavljati like, ki so v slavnih zgodbah igrali stranske vloge, s tem pa so podali nov pogled na priljubljene protagoniste. Namesto neštetokrat uprizorjenega Drakule smo tako dobili zgodbo o Van Helsingu (2004), namesto Trnuljčice je v ospredje stopila Zlohotnica (Maleficent, 2014), pa Cruella (2021) iz 101 dalmatinca, Maggie Gyllenhaal je spet uprizorila zgodbo o Frankensteinovi nevesti (The Bride!, 2026), ne nazadnje pa je ena največjih senzacij tega desetletja postal muzikal Žlehtnoba (Wicked, 2024), ki prikaže zgodbo čarovnice iz Oza z njene perspektive.
Težko breme lepotnih standardov
Takšen pristop je ubrala tudi leta 1991 rojena norveška režiserka Emilie Blichfeldt v svojem celovečernem prvencu Grda polsestra (Den stygge stesøsteren, 2025). Režiserka je namreč za osnovo vzela zgodbo o Pepelki, a jo je predstavila s perspektive ene izmed polsester, ki sta v pravljici bratov Grimm ljubosumno trpinčili protagonistko. Če sta se polsestri v izvirniku imenovali Anastazija in Grizelda, se dogajanje v filmski adaptaciji vrti okoli Elvire (Lea Myren), ki na vsak način želi tekmovati s svojo lepšo polsestro Agnes (Thea Sofie Loch Næss) za pozornost postavnega princa. A tu stvari postanejo temačne - Elvira bi naredila čisto vse, da bi lahko konkurirala svoji polsestri, zato se podvrže agresivnim lepotnim posegom, ki jo zapeljejo v pogubno spiralo osebnega razkroja.
In čeprav se zdi, da je režiserko pri pisanju zgodbe navdihnila pravljica bratov Grimm, je ozadje nastanka pravzaprav nekoliko drugačno. Grdo polsestro so navdihnili resnični dogodki iz njenega lastnega življenja. Emilie Blichfeldt je namreč že kot mlada imela zelo velika stopala, ki so se lahko primerjala z moškimi številkami, zato nikoli ni ustrezala standardom lepote med mladimi dekleti.
Pred projekcijo še filmski kviz
Pred projekcijo filma Grda polsestra bo program ob 19. uri dopolnil filmski kviz, ki ga že četrtič zapored pripravlja filmski portal Filmologija. Za praktične nagrade se bodo v poznavanju filmov pomerile ekipe, ki jih lahko sestavlja od dva do pet posameznikov, prijavnina znaša deset evrov. Število mest je omejeno, prijave pa sprejemajo preko spletnega obrazca na uradni strani Minoritov (minoriti.si). "Pripravite svoje filmsko znanje in dobro voljo," so v vabilu napisali organizatorji.
"Nosim čevlje številka 43," je režiserka povedala za spletni portal Scriptmag. "Zaradi tega sem se zelo težko vklapljala v ustaljene predstave o ženskosti in lepoti. Vedno sem živela z bremenom občutka, da sem grda ali preveč moška. To je močno vplivalo na mojo psiho in na moje telo. Ta občutek sem prepoznala v Pepelkini polsestri - njeno pripravljenost, da bi naredila praktično vse, samo da bi spravila svojo nogo v ta premajhen čevelj. Čeprav za večino nas to ni mogoče, se še vedno trudimo ustrezati nedosegljivim lepotnim standardom."
Ni zlikovcev, so samo nepopolni ljudje
Zgodba o Pepelki se je torej ponujala kot idealna vzporednica resnični izkušnji, a se je povezava režiserki utrnila po naključju. "Idejo sem dobila pred osmimi leti, ko sem delala pri nekem drugem projektu in z drugim likom. Veliko sem delala z ženskami, ki se trudijo prilagoditi predstavam o ženskosti in lepoti. Tokrat sem razmišljala o ženski, ki je visoka dva metra in čudovito zaobljena, vendar se zaradi tega ne počuti najbolje. Imela sem ustvarjalni preblisk in nenadoma sem si jo predstavljala kot Pepelko. Pride princ, njej pa se čudežno prilega čevelj, on pa jo brez težav dvigne na konja, kot da ni nič. Na poti do gradu pogleda navzdol in vidi, kako iz čevlja teče kri. Nenadoma se zave: 'Seveda nisem Pepelka. Odrezala sem si prste na nogi, da bi se prilegala čevlju!' Princ jo zavrne, ker išče Pepelko. Sram in stisko, ki ju je v tistem trenutku občutila, sem prepoznala pri sebi. Zbudila sem se in bila v šoku, saj sem se prvič znašla v čevljih polsestre, besedna igra je tu namerna."
Čeprav je podobno kot večina pravljic tudi Pepelka zgodba z očitnimi zlikovci, pa Emilie Blichfeldt pravi, da za njen film to ne velja. "Rekla bi, da v mojem filmu ni pravih zlikovcev. Mislim, da so na neki način vsi nepopolni ljudje. Zame je samo ena junakinja – Alma, mlajša sestra. Ko pravljico pripoveduješ na novo z vidika klasičnega antagonista, ga včasih poskušajo prikazati kot prijazen lik. Kot nekoga, ki je bil zgolj napačno razumljen. Tega nisem želela. Želela sem odkriti resnico, ki se skriva za tem arhetipom. Mislim, da nas primerjanje z drugimi ženskami in vsa ta tekmovalnost, ki obstaja med nami, pogosto spremenita v slabe sestre ali prijateljice," je povedala režiserka filma Grda polsestra.
