Festival Maribor: Romantika in njeni odmevi

Letošnji Festival Maribor (FM), ki se je s koncertom Flirt začel v torek zvečer v Dvorani Union, je posvečen romantiki. A kot je v navadi, je osrednja rdeča nit zelo široka. Romantika. Historični umetnostni slog, ki je v glasbi prevladoval skozi celotno 19. stoletje in v začetku 20., a tudi njegovi izviri in podaljški vse do sodobnosti. Stanje duha in odnos do sveta, ki se bolj kot racionalnemu odzivanju na objektivnost materialne realnosti strastno posveča poglabljanju vase, subjektivnim občutkom, čustvenim odzivom in sanjarjenju. Stremljenje k (pogosto nestvarnim) idealom, ljubezni ... Pa še kaj bi lahko vsaj poljubno ohlapno povezali z letošnjim motom FM - ali pa se ne glede na to preprosto predamo pestri in raznoliki glasbeni ponudbi.

Ob začetku tovrstnih prireditev je običajno, da občinstvo nagovorijo organizatorji in pomembneži. Župan Saša Arsenovič je poudaril velika vlaganja v kulturno infrastrukturo v zadnjih letih in zaželel publiki obilo užitkov; nato pa se je opravičil, da mora brž domov k bolnemu otroku - in jadrno zapustil dvorano, še preden je stopila na oder ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, ki ji je pripadla čast uradnega odprtja.

Romantičnost filmske glasbe

Festivalski orkester - MB banda, ki jo vodi umetniški vodja FM Mate Bekavac - je na spored uvrstil filmsko glasbo, v kateri so pristopi v slogu romantike precej izrazitejši kot v izvirni sodobni glasbi za koncertne odre. Podoben sopomen lahko dobi tudi starejša resna glasba - na primer psalm italijanskega baročnega skladatelja Antonia Vivaldija (1678-1741), ki se je leta 2015 znašel v filmu o Jamesu Bondu. Ali pa se ta pomen s pomočjo filma še okrepi, hkrati pa skladba pridobi popularnost in prepoznavnost - kot slavni Adagietto iz 5. simfonije Gustava Mahlerja (1860-1911), ki spremlja končni prizor filma Smrt v Benetkah (1970, režija Luchino Visconti).

Antologijski primer stopnjevanja napetosti s pomočjo glasbe je osrednji prizor iz filma Psiho (1960) Alfreda Hitchcocka - glasbo je napisal Bernard Herrmann (1911-1975). Slišali smo še Tri filmske partiture, ki jih je ustvaril japonski skladatelj Toru Takemitsu (1930-1996), glasbo iz sovjetskega filma Cirkus (1936) Isaka Dunajevskega (1900-1955), ljubezensko temo iz filma Novi paradiž (1988) Ennia Morriconeja (1928-2020), jazzovski standard Moški, ki ga ljubim iz istoimenskega filma (1946) Georgea Gershwina (1898-1937) ter scensko glasbo Youkali, ki jo je v izgnanstvu napisal Kurt Weill (1900-1950, avtor songov v odrskih delih Bertolta Brechta). Manjkala ni niti slovenska glasba: Slow iz Suite za klarinet in godala Bojana Adamiča (1912-1995) in Mambo Cubano iz filma Ne čakaj na maj (1957, režija František Čap) Boruta Lesjaka (1931-1995).

Od zatona h koreninam

FM je že ves čas posvečen resni umetniški glasbi, a pogosto predstavljeni na izvirne, manj konvencionalne načine in v dialogu z drugimi žanri. Sredin večer v Dvorani Ondine Otta Klasinc v SNG Maribor pa je bil vendarle zasnovan v slogu protokola tradicionalne prezentacije klasične glasbe, vključno z brezhibno korektno izvedbo. Posvečen je bil delom pozne romantike in njenim podaljškom v zgodnji modernizem, ki se je sicer usmeril k drugačnim konceptom.

Simfonični orkester SNG Maribor je vodil mladi (še ne 30-letni) perujski dirigent Dayner Tafur-Diaz, kot solisti pa so nastopili prav tako mladi, a že mednarodno uveljavljeni rezidenčni umetniki: ameriško-ruska violinistka Maria Ioudenitch, britanski violončelist Tim Posner, novozelandsko-ameriška violinistka Geneva Lewis in avstrijsko-nemška violistka Emma Wernig (po lastnih izjavah ima tudi slovenske prednike). Uvodoma so izvedli Svečano uverturo za orkester, ki jo je leta 1961 napisal Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973). Največ pozornosti skoraj polnega avditorija pa sta pritegnila dvojna koncerta pred odmorom in po njem. Prvega, za violino, violončelo in orkester, kasneje poimenovanega Muza in pesnik, je leta 1909 ustvaril francoski skladatelj in pianist Camille Saint-Saëns (1835-1921), drugega, op. 88, za violino, violo in orkester, pa nemški skladatelj Max Bruch (1838-1920). Za učinkovit zaključek pa bolj modernističen Ognjeni ptič; ruski skladatelj Igor Stravinski (1882-1971) ga je leta 1911 napisal za balet na osnovi ruskih pravljic (kar mu je zelo hitro preneslo svetovno slavo), kasneje pa večkrat priredil kot koncertno suito.

Kar se je že obneslo, velja ponoviti. Danes ob 17. uri se bo tako v župnijski cerkvi v Malečniku začelo sproščeno druženje s predstavitvami lokalnih vinarjev in pridelovalcev hrane ter kratkimi nastopi glasbenikov v cerkvenih katakombah in župnijski vinski kleti. Ob 19.30 pa bo v bližnji romarski cerkvici na Gorci (ta je bila lani še obdana z gradbenimi odri, nedavno pa so obnovo slovesno zaključili) začel formalnejši del večera s komornim koncertom, imenovanim Čisto. Prej omenjeni rezidenčni glasbeniki, japonska fagotistka Ai Ikeda ter Jože Rošer (rog), Aljaž Beguš (klarinet) in Iztok Hrastnik (kontrabas) bodo izvedli komorni deli najpomembnejših skladateljev zgodnje romantike, Oktet D 803 Franza Schuberta (1797-1828) in Septet op. 20 Ludwiga van Beethovna (1770-1827).