"Drugokategornik opazuje privilegiranega in ga v mislih ali celo javno obrekuje, da je tam samo zato, ker ima zveze, denar in slične vzvode, prvokategornik pa je zmožen razviti resentiment do tistih, ki jih zaznava kot grožnjo svojemu položaju, češ, zakaj bi moral biti komu karkoli dolžan, saj je vsak svoje sreče kovač. In tukaj se zopet dotaknemo meritokracije: ideja, da vsak dobi natanko toliko, kolikor si zasluži, utegne postati zelo elegantna oblika moralnega opravičevanja obstoječih razlik.
Kdaj je torej kritika privilegijev legitimna kritika nepravičnosti in kdaj postane resentiment? Vsaka zavist ni resentiment in vsaka kritika privilegiranih tudi ne. Resentiment nastopi tedaj, ko človek svoje nemoči ne predela v ustrezno ravnanje ali konstruktivno kritiko, ampak jo spremeni v trajen notranji odnos do drugega in nazadnje v moralno obsodbo njegovega uspeha.
Ali je prvo mesto vedno znak uspeha? Ali je mogoče biti zelo ambiciozen, vendar ne tekmovalen? Ali človek včasih zavestno ali nezavedno ne želi plačati cene za prvo mesto? Je strah pred napadi in izpostavljenostjo oblika šibkosti ali racionalna samozaščita? Ali je druga vrsta lahko svobodnejša od prve? Zakaj nekateri potrebujejo funkcijo, da bi se počutili pomembne, drugi pa ne? Ali je mogoče vplivati na svet brez želje po oblasti?
Nekateri tekmujejo navzven in hočejo biti prvi, drugi tekmujejo navznoter in želijo biti boljši, kot so bili včeraj. Zato se mi zdi pomembneje od vprašanja, v kateri vrsti sedimo, spoznanje, kaj počnemo tam, kjer smo. Najbrž prav tu tiči preprosta skrivnost sreče. Ne v tem, da nas prvovrstno ustoličijo, ampak da zmoremo svojo vrsto nadgraditi v okolje, kjer lahko živimo dobro, ustvarjalno in koristno. In če pri tem komu, ki sedi za nami, odstopimo še malo več prostora, toliko bolje."
Vir: Ius-Info
