Festival Maribor: Raztegljiva rdeča nit

Pojem romantike, ki ga je umetniški vodja Festivala Maribor (FM) Mate Bekavac izbral za letošnjo rdečo nit, je dovolj širok, raztegljiv in večplasten, da omogoča zelo raznolike interpretacije. Še toliko bolj, ker zasnova dovoljuje pestre, tudi nekonvencionalne pristope h klasični resni glasbi in njenemu predstavljanju.

Letos sta bila od enajstih koncertov na sporedu le dva, ki povsem ustrezata ustaljenim predstavam o tovrstnih prireditvah: v koncertni dvorani, pred kultivirano publiko (dovolj poučeno, da po bontonu ploska šele na koncu skladb in ne že med stavki - a se kdaj le zgodi) ter z izvajalci, ki skušajo kar najbolj popolno poustvariti smiselno izbran repertoar. V to kategorijo bi lahko uvrstili koncert drugega večera za simfonični orkester in soliste v SNG Maribor ter četrtkov v Dvorani Union, imenovan Viharna trojica, hkrati prvi v abonmajskem ciklu Narodnega doma (ND) 2026/2027.

Klasika in Balkan

Trio Gaspard - nemško-britanski pianist Nicholas Rimmer, grško-albanski violinist Jonian Ilias Kadesha (nastopila sta tudi na koncertu v Vinagovi kleti, slednji pa še v UGM) in britanska violončelistka Vashti Hunter - velja za eno najbolj cenjenih zasedb mlajše generacije. Ustanovljen je bil v Nemčiji pred 16 leti, domicil ima tudi na Dunaju, nastopa pa po vsem svetu. Izvaja širok repertoar klasične literature, posebno pozornost pa namenja dunajskemu klasicizmu. Izhajajoč iz idej razsvetljenstva se je uprl baročni nabuhlosti in preobloženosti z razkošnim okrasjem. Gradil je na izčiščeni jasnosti in racionalni strukturiranosti.

Za začetnika velja Joseph Haydn (1732-1809). Zasedba je posnela celotno zbirko njegovih klavirskih triov (napisal jih je kar 45), za uvod v mariborski koncert pa je izvedla Trio št. 11 iz zgodnjega obdobja. Sledila je povsem nova skladba Skrij se v triu, ki jo je Triu Gaspard posvetil italijanski skladatelj in violončelist Giovanni Sollima (1962; pred leti je nastopil tudi na FM). Klasicistične osnove prepleta z elementi jazza, rocka, (post)minimalizma, ljudskih motivov in še česa v inovativno zaokroženo celoto.

Romantika se je odmaknila od predvidljivo razumne načrtnosti klasicizma v bolj spontano in izrazito čustveno izražanje. Rada se je spogledovala z ljudsko glasbo in spodbujala krepitev nacionalne (samo)zavesti. Folklorne motive (predvsem nemške in madžarske) je pogosto vključeval Johannes Brahms (1833-1897); za konec prvega dela so izvedli njegov Trio št. 3. Po premoru je sledil poznoromantični trio Dumky, ki ga je na osnovi slovanske (predvsem ukrajinske) pesemske zvrsti ustvaril njegov prijatelj, veliki češki skladatelj Antonin Dvořak (1841-1904). Burnemu aplavzu sta sledila še dodatka, priredba lahkotne skladbe v slogu dunajske kavarniške godbe in živahen stavek iz enega Haydnovih kasnejših triov.

Ljudske ljubezenske pesmi Balkana imajo z romantiko mnogo skupnega že zaradi vročekrvne čustvenosti. Bosansko-hercegovska vokalistka Nataša Mirković (na FM je s Shubertovimi samospevi in sevdalinkami nastopila že lani) na Dunaju vodi zbor Glas. Sestavljajo ga pevke po rodu iz BiH, Hrvaške, Slovenije (ena od članic je Mariborčanka), Madžarske, Bolgarije, Irana in Avstrije. Skozi druženje in s preučevanjem glasbene raznolikosti dežel in pokrajin ohranjajo stike z izvirno kulturo. Na sobotnem koncertu v Minoritski cerkvi, enem prvih zunaj Avstrije, so predstavile širok nabor ljudskih, starogradskih in na ljudskih temelječih umetnih pesmi - tudi prekmursko Vsi so venci vejli, ki je požela še posebno navdušen aplavz.

Opera, popevka, film

Tudi nedeljski zaključni koncert, imenovan Romantični derbi, v izvedbi MB bande in Bekavca, je bil po formi blizu standardnemu klasičnemu. A skladbe so bile večinoma ustvarjene za operne in estradne odre ter naknadno predelane za koncertno izvedbo. Prvi del je bil posvečen najslavnejšemu ruskemu skladatelju. Peter I. Čajkovski (1840-1893) je poleg simfoničnih in komornih del ustvaril mnogo baletnih in opernih. Uvodoma so izvedli arijo Lenskega iz opere Jevgenij Onjegin, ki jo je za klarinet in godalni orkester priredil v Sloveniji živeči ameriški skladatelj in dirigent Steven Loy. Sledila je serenada za godalni orkester op. 48.

Drugi del je bil namenjen italijanski glasbi, predvsem operi. Njeno prvo ime je nedvomno Giuseppe Verdi (1813-1901), najpopularnejše delo pa Traviata. Fantazijo za klarinet in orkester na temo napevov iz nje je napisal Donato Lovreglio (1841-1907). Operne zgodbe so pogosto fantastične in neživljenjske, junaki pa čustveno pretirani, marsikdaj enoplastni liki iz mitologije, glorificirane zgodovine, kraljevskega ali vsaj aristokratskega rodu (v komični operi jih sicer pogosto prelisičijo služabniki in plebejci). Verizem se je osredotočil na verjetnejše zgodbe in bolj vsakdanje like ter se v libretih približal realizmu in naturalizmu - ki pa v glasbi tako rekoč ne obstajata, torej je ostala blizu romantičnim izhodiščem. S to smerjo je delno povezan Giacomo Puccini (1858-1924), ki je žalostinko Krizantema napisal ob smrti italijanskega princa, kasneje pa jo je vključil v opero Manon Lescaut.

Sledil je lahkotnejši venček italijanskih popevk, ki jih je dokaj svobodno priredil mladi slovenski skladatelj in violinist Oskar Longyka (ter vpletel še kako cvetko z domačih vrtičkov). Čeprav je svetovno znan le po enem delu, operi Kmečka čast, velja Pietro Mascagni (1863-1945) za enega glavnih predstavnikov italijanskega verizma. Za konec rednega dela so odigrali Intermezzo iz te opere (ki spremlja tudi zaključne prizore zadnjega dela slavne filmske trilogije Boter) in si prislužili stoječe ovacije polnega avditorija. Za dodatek in zaokroženo navezavo na filmski glasbi posvečen uvodni koncert je sledila še tema iz Odrskih luči, ki jih je Charlie Chaplin (1889-1977) posnel leta 1952 in zanje napisal tudi glasbo.