Epeka: Spomeniki padajo, čas je za drugačna obeležja

V mariborskem razstavišču Epeka na Koroški cesti 8 bo jutri, 11. julija, odprtje razstave 1938-2020 avtorja Aleša Horvata. Diplomirani gledališki režiser, letnik 1973, ki je študiral tudi filozofijo na ljubljanski filozofski fakulteti, se po več kot desetletju intenzivnega likovnega ustvarjanja zdaj tretjič samostojno galerijsko predstavlja. Tokrat z instalacijo, posvečeno bližnji sorodnici, teti Dragici Horvat. "V začetku letošnjega leta sem izgubil tetko Dragico. Nisem želel osmrtnice. Nam pomembni ljudje si zaslužijo razstavo, spomenike v navednicah. Preprosta življenja naj odživijo še eno verzijo. Brskam po tetinih predalih - nogavice, razglednice, klobuki. To je življenje za razstavo. Instalacija neke usode," dogodku na pot pove avtor.
Kdo je bila vaša teta Dragica Horvat, ki ji posvečate razstavo namesto nekrologa, osmrtnice ali spomenika? Kaj vam pomeni sintagma "instalacija neke usode"?

"Najlepše ljubezenske pesmi so bile posvečene osebam, ki nam drugim ne pomenijo kaj dosti, pa nas vseeno nagovarjajo. Kdo je Prešernova Julija, kdo Dantejeva Beatrice? Umetnost je vselej subjektivna, osebna izpoved. Tako se sam od tetke poslavljam, kot vem in znam. Z umetniškim delom. Nisem za tipične slovese, kot so pogreb, osmrtnica, nagrobnik. To so le 'mrtve' črke in kamenje. Spomeniki po svetu padajo. Čas je za drugačna obeležja še tako preprostih življenj, ki so pogosto pozabljena v velikih zgodbah. Zato je razstava oltar moji osebni, a sicer širši javnosti neznani junakinji."
1938-2020 v Epeki ni vaša prva tovrstna predstavitev, desetletje že se intenzivno ukvarjate z likovnim ustvarjanjem, kar je morda nenavadno za gledališkega režiserja in filozofa?

"Sicer res ni prva razstava, je pa prva, na kateri ne razstavljam likovnih del. Je prostorska instalacija. Kot gledališki režiser seveda imam izkušnje tako z literarnim, produkcijskim, scenografskim delom. To je vsekakor prednost akademske izobrazbe, ki ti da širino. In v sedanjem, idilično rečeno, renesančnem času, smo nekako vsi vse - dramaturg je tekstopisec, sociolog novinar, arhitekt grafični oblikovalec itd. Po eni strani to od nas zahteva 'tekma' za delo, po drugi pa to pomeni svobodno prehajanje med načini izražanja. Res pa je tudi, da odkar pomnim, sem bil navdušen nad vsakršno likovnostjo."
Kdo vse sodeluje pri "razstavi"? Beremo, da je pokrovitelj dogodka: gabrijan. Imate mecena?
"Pri razstavi sodelujejo prijatelji, mlada kustosinja Eneja Urnaut, scenografka Mateja Kapun, scenograf Matic Gselman, beograjska grafična oblikovalka Marijana Markoska, lutkar Gregor Lorenci in seveda Jaša Gabrijan, dolgoletni kreativni sodelavec in podpornik. Tovrstna podpora je seveda izredno osvobajajoča, saj se lahko posvečam izključno ustvarjanju, brez pritiska pisanja prijav na razpise. Mislim, da si vsak umetnik zasluži mecena in neodvisnost od institucij."