(INTERVJU) Bojan Labović: Smo adolescentna kinematografija

Ste veseli, ker je ministrica Ignacija Fridl Jarc priskrbela festivalu s protestno odpovedjo prisotnosti takšno reklamo, da se je o njem govorilo že nekaj dni pred odprtjem?

"Najbrž razumete, da tega ne bom komentiral. Seveda pa je res, da je vsaka reklama za festival dobra. Predvsem moram povedati, da ministričine izjave ne razumem kot strašen napad na festival. Spoštujem odločitev ministrice in jo – v demokratičnem razmišljanju – sprejemam. A kot sem že pojasnil in lahko pojasnim znova: film Exodus 1945 – Naša kri po pravilniku Festivala slovenskega filma ne sodi v nobeno obstoječo kategorijo. Zato selekcijska komisija tega filma ni ocenila in ni mogel biti uvrščen v program, niti v spremljevalni, ker pridejo v spremljevalni program filmi, če so dobili, povedano v narekovajih, prenizko oceno, da bi bili uvrščeni v tekmovalni program. Avtomatično pridejo na festival samo filmi iz tako imenovanega nacionalnega programa, se pravi filmi, ki so dobili financiranje Slovenskega filmskega centra na razpisih za realizacijo. Če bi formalno ustrezal, bi moral skozi ocenjevalno presojo kot vsi drugi neodvisni filmi, od katerih so mnogi uvrščeni tudi v tekmovalni program. Moja politika je, da absolutno upoštevam tudi neodvisno kinematografijo. To je vse okoli te zgodbe: tega filma nismo ocenjevali niti vsebinsko, kaj šele idejno, politično. Za 29. Festival slovenskega filma je ta zgodba zaključena, sploh ker smo 28. avgusta producenta filma obvestili o naši odločitvi in o razlogih zanjo in se ni odzval ali pritožil, čeprav je imel vse možnosti."

Pojasnite še enkrat, prosim, zakaj formalno ni ustrezal.

"Med nagradami vesna za igrane filme je samo nagrada za celovečerne filme in za kratke igrane filme. Exodus pa je srednjemetražni igrani film, kar je redkost, zato verjetno v preteklosti te kategorije niso uvrstili v pravilnik. Ker se je v zadnjih letih slovenska kinematografija zelo razvila – vsaj v kvantitativnem smislu, postajajo ta pravila verjetno res malo zastarela. Če se pošalim, nastala so takrat, ko so bili maksimalno trije celovečerci na leto in je moral festival iskati četrtega, da je lahko izpeljal štiri dni progama."

Festival vodite od leta 2021. Se je že kdaj zgodilo, da bi kdo protestno odpovedal udeležbo?

"Zgodilo se je že, da so kak film umaknili zaradi nezadovoljstva, ker ni bil uvrščen v tekmovalni program, ampak pregledni, ali zato, ker niso bili zadovoljni s terminom in lokacijo, se pravi, ker ni bil v Avditoriju Portorož, temveč v Magazinu Grando. Pa je to seveda povsem enakovredna lokacija, da ne rečem, da je bolj trendovska. To je kulturi namenjena javna infrastruktura, v kateri so izpolnjeni vsi profesionalni standardi za filmsko projekcijo. Res so stoli malo drugačni, ampak stoli so drugačni tudi na svetovnih festivalih, na trgu v Locarnu recimo. Vedno pravim, da dojemanje filma ni odvisno od okolja, ampak od tega, kar je na platnu. Morda nekateri ustvarjalci niso prepričani v svoje filme, pa mislijo, da jim bodo okoliščine pomagale. Dobri filmi so dobri tudi na starih televizijskih ekranih."

Zanimivo službo imate, ni kaj.

"Ne bom rekel, da ni lahko biti direktor nacionalnega filmskega festivala. Če sem to nalogo sprejel, jo je treba opraviti. Specifika festivala je, da vendarle ni zgolj selektorski, kar pomeni, da programa ne izbiramo (samo) po svojih umetniških kriterijih. Kot sem že omenil, so filmi iz nacionalnega filmskega programa avtomatično uvrščeni na festival. Mi pa si želimo ustvariti pregled celotne slovenske filmske produkcije, ki je zelo raznolika, s takšnimi in drugačnimi interesi. In ker gre za nacionalni festival, so pričakovanja filmske javnosti večja kot morda do kakšnih drugih festivalov. A navsezadnje je program festivala vedno odvisen od filmov in njihove kvalitete. Zato festival v bistvu diha tako, kot diha slovenski film. Po mojem mnenju mora biti festival, v modnem žargonu, casual, biti mora sproščen. Nisem si želel rdečih preprog, pri slovenski kinematografiji bi bilo to norčevanje iz samih sebe, nisem pa hotel niti, da bi bil festival preveč usmerjen v neko smer, bodisi alternativno bodisi komercialno. In odmevi so dobri. Tudi tuji gostje pravijo, da so na festivalu dobre vibracije. Nerad se hvalim, ampak mislim, da zdaj ni toliko ljudi, ki se postrani gledajo, da je manj slabe volje. Tudi po zaslugi mladosti, ki smo jo pripeljali s študenti, ki so zelo pomemben del festivala in občinstva, tako da tudi dopoldanske projekcije na primer niso več prazne.“

Kako se soočate s producentskimi pritiski?

"Ne bi govoril o pritiskih, ampak o prijemih, ki pa so zelo različni. Slovenski producenti so si med seboj strahovito različni, vsak ima svoj modus operandi, s katerim dosega uspehe. Ampak jaz jih skušam obravnavati enakopravno. In ker se to ve, tudi ni toliko želj, pritiskov, lobiranj. Dejstvo pa je, da do tujih festivalov niso tako kritični. Če pridejo na kak festival, sploh, če je pomembnejši, so tako zadovoljni, da jih tam nič ne moti. Tukaj pa se počutijo kot doma, kjer je samoumevno, da sta vsak dan kosilo in večerja, in jih motijo tudi najmanjše stvari. Ampak ta festival je res velika mašinerija, ne samo zaradi števila filmov, ampak zaradi programskih sklopov, gostov in tako dalje, in ga ni lahko voditi. Tu moram omeniti tudi celotno festivalsko ekipo, brez katere si težko zamislim izpeljavo festivala na po mojem mnenju zelo profesionalni ravni."

Poznamo že odgovor na vprašanje, zakaj so nekateri slovenski filmi tako pozno na festivalu – ker prej poskušajo srečo na tujih festivalih. Me pa zanima, kako potem zagotovite publiko, recimo, za Belo se pero na devetdeset ali pa Ido, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, ki bo celo otvoritveni film. Oba smo najbrž že vsi videli v kinu …

"Ko je bil na festivalu film Orkester, ki je bil tudi že prej v distribuciji, je bila dvorana vseeno polna. Zadnje čase govorim, da Festival slovenskega filma ni festival premier. Posledično se zato ukvarjamo manj z vsem okoli filma, zato se lahko začnemo mogoče bolj posvečati tistemu znotraj filma. Po pravilih, ki jih določa financer, Slovenski filmski center, imajo producenti dve leti od nastanka možnost poskušati na festivalih, ki zahtevajo svetovne premiere oziroma regionalne premiere. To se mi zdi prav, to preprečevati bi bila čista neumnost, bolj diskutabilno pa je, kaj je s slovenskimi primerami. Sem podpornik vseh festivalov, kamor hodijo, od LIFF-a, FeKK-a, Dokudoca, vseeno pa bi Festival slovenskega filma verjetno moral ohraniti nekakšen primat. Ne glede na to, kdo ga vodi in kakšen koncept ima. S premierami ali brez njih pa je to praznik slovenske kinematografije, kjer slovenski filmarji in ostala publika izmenjujejo mnenja, se pogovarjajo o načrtih.

Sam filme tretiram enako, ne glede na njihove predzgodbe. Nekateri pridejo z velikimi predzgodbami z različnih festivalov, drugi jih sploh nimajo, ampak nobenega ne izpostavljam in nikoli ne omenjam, kateri bi lahko bil boljši, to prepuščam striktno strokovni žiriji. Moja je samo odločitev o otvoritvenem filmu. Ko sem nastopil, sem sicer hotel uvesti tradicijo restavriranih kopij starih filmov za otvoritve, s čimer bi se navsezadnje izognili temu, da izpostavimo enega od aktualnih filmov, pa nisem naletel na odobravanje določenega dela javnosti. Zato sem to idejo opustil."

V programu niso samo filmi z velikimi predzgodbami s tujih festivalov, ampak tudi filmi, ki so imeli izjemno veliko slovenske reklame, recimo Belo se pere na devetdeset. Ampak saj strokovne žirije te stvari ne zanimajo, ne?

"Saj veste, da je v tekmovalni program prišel eksperimentalni film, ki je bil popolnoma brez reklame, in je celo zmagal: Ne misli, da bo kdaj mimo Tomaža Groma. Mnogo filmov nima dovolj podpore v reklami, mnogi pa jo imajo. Velikokrat merilo tega ni kvaliteta, zato naloga festivala sicer ni, da to spregleda, ampak da mu to pač ni najbolj pomembna stvar. Po mojem skromnem mnenju so tudi svetovni festivali malo izgubili primarno umetniško poslanstvo. Če samo pomislimo, kakšni filmi so zmagovali pred sedemdesetimi leti na primer in kakšni zmagujejo danes. Po eni strani je ta velika filmska industrija koristna, po drugi pa omejuje ustvarjalnost. Na festivalu bomo govorili o umetni inteligenci. A ne gre samo zanjo, evropski film, ki ga pač najboljše poznam, si je postal zelo podoben po strukturi. Ker gredo filmi skozi isti proces, skozi scenaristične platforme in podobno. Kinematografija postaja rahlo dolgočasna, ker eksperiment več ni možen. Predstavljajte si, kako je bilo, ko so prišli Fellini ali novovalovci! Prav želim si, da bi se eksperiment vrnil na film, da bi videli filme z neobičajno dramaturgijo … Eksperiment ima pač to lastnost, da ne uspe. Ampak če uspe, spreminja tokove. Tudi izbor tem je danes omejen, včasih se pošalim, da kulturno politiko določajo zunanja ministrstva. Ob tem je ustvarjanje filma postalo tudi dolgotrajen proces, hollywoodski režiserji, Howard Hawks na primer, so tako rekoč hodili v službo režirat film, zato imajo takšne opuse, danes pa celovečerec nastaja sedem ali osem let. Ampak kljub temu ne smemo misliti, da je vsak slovenski film uspeh – zgolj zato, ker je posnet. Mislim, da se moramo začeti pogovarjati o kvaliteti. V zadnjih letih smo se mogoče preveč pogovarjali o zakonodaji in pogojih in smo pozabili na neki manifestativni ravni povedati, kaj sploh hočemo, kaj bi radi povedali, mislim – estetsko povedali."

To je vaš šesti festival. Vaše mnenje o sodobnem slovenskem filmu sicer lahko razberemo iz zgornjega odgovora, ampak vseeno: kakšen je razvoj, kakšni so trendi, kakšen je slovenski film?

"Najprej naj povem, da sem na to delovno mesto prišel po naključju. Nikoli ni bila moja želja, da bi vodil katerikoli festival. Ko pa sem nalogo prevzel, sem jo v želji, da bi festival stabiliziral. V mojem času je število filmov naraščalo, s filmom se ukvarja vedno več ljudi, seveda predvsem zato, ker je lažje dostopen. In zdaj smo prišli do točke, ko je festival res poln in bo treba nekaj narediti. Najbrž bi bilo treba spremeniti koncept festivala, vsebinski, selekcijski ali časovni okvir. Kdor vodi festival, je vedno izpostavljen preizpraševanju javnosti. Ampak človeka je treba pustiti, da nekaj naredi, potem pa mu povedati, ali je naredil dobro ali slabo, ne pa da ga vsi prekinjajo, medtem ko dela.

Slovenski film se je razvil, ampak po mojem mnenju bi se sedaj vseeno moral malo bolj posvetiti njegovim vsebinskim vidikom. Filmi iz regije so v določenih stvareh spredaj, vsako leto pokažejo te kinematografije kaj presežnega. Mogoče smo bili v nekem momentu preveč 'arthouse' in so zato zdaj prišli v ospredje filmi za gledalce, ampak mislim, da se je treba umiriti in ne biti tako navdušeni zaradi gledanosti. Tarkovski je rekel, da ni važno, koliko je gledalcev, ampak kakšni so. Seveda si ne želim art filma na silo, ni hujšega kot to. Usoda filma je pač ves čas to iskanje med umetniškim in popularnim. Pravim samo, da bi se morali bolj sistemsko posvečati vsebinam, da bi morali večjo vlogo dati scenarijem in razvojem projekta. Prva, vstopna točka bi morala biti izključno vsebinska. Trenutno je slovenska kinematografija še vedno na neki način generacijska kinematografija, to se pravi kinematografija prvih filmov avtoric in avtorjev. To so praviloma fini filmi, potem pa … Ne moreš vse življenje delati filma o sebi. V tem smislu smo adolescentna kinematografija. Mladosti je treba pomagati, a je treba tudi dozoreti.“