Petra Vidali
Nocoj bo v Avditoriju Portorož odprtje 29. Festivala slovenskega filma (FSF). Da se o njem govori več kot običajno, lahko festival pripiše ministrici za kulturo Ignaciji Fridl Jarc. V petek je z obvestilom, da se zaradi neuvrstitve filma Eksodus 1945 – Naša kri v festivalski program protestno ne bo udeležila odprtja, sprožila plaz skrajno polariziranih mnenj – zlasti na družabnih omrežjih seveda.
Tako zdaj dobro vemo, česa ne bo na festivalu. Tukaj pa napovedujemo, kaj bo na festivalu, ki se bo v nedeljo zvečer zaključil s podelitvijo vesen.
Na novinarski konferenci pred festivalom so ga predstavili direktor festivala Bojan Labović, vodja projekta Tjaša Smrekar in vodja strokovnega programa Veronika Zakonjšek.
Na odprtju festivala bo podeljena nagrada Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo, prejel jo bo scenograf in producent Janez Kovič. Kot ena redkih osebnosti je slovenski film zaznamoval tako z ustvarjalne kot produkcijske plati.
Prijatelj slovenskega filma bo nemški filmski kurator in dolgoletni promotor slovenskega filma Bernd Buder. Buder je programski direktor Filmskega festivala v Cottbusu, s slovenskim filmom je povezan že skoraj tri desetletja in ga redno predstavlja nemškemu občinstvu.
Na otvoritveni večer se bo po Labovićevem izboru zavrtel kratki igrani animirani film Lovec oblakov, v katerem je nagrajenec Janez Kovič pustil izstopajoč avtorski odtis, večer se bo nadaljeval s celovečercem Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo režiserke Ester Ivakič. Ta film bo tudi del tekmovalnega programa.
Rekordno število filmov
V tekmovalni program je bilo izbranih 73 filmov: 15 celovečernih, trije srednjemetražni, 18 manjšinskih koprodukcij, 19 kratkih in 18 študijskih filmov. Pregledni program prinaša še 49 filmov, v posebnem programu pa bodo prikazani še štirje filmi. Skupno bo na ogled torej 126 filmov. Koliko pa je bilo prijavljenih? Rekordnih 189 filmov. Izbirali so jih filmska kritičarka in prevajalka Neva Mužič, filmski kritik in festivalski programer Marko Stojiljković in direktor festivala Bojan Labović.
"Festival slovenskega filma ne more biti in verjetno tudi v prihodnosti ne bo festival premier"
Prikazovanje sodobne domače filmske produkcije po Labovićevih besedah ostaja temeljna vloga festivala tudi v prihodnje. Na tiskovni konferenci je vnaprej odgovoril tudi na potencialna vprašanja o tem, zakaj pridejo nekateri slovenski filmi na festival tako pozno. "Karkoli se bo dogajalo s festivalom v prihodnosti, bo njegova osnova vedno temeljila na prikazovanju sodobne domače produkcije. Glede na veljavna pravila, ki so odvisna tudi od delovanja mednarodnih filmskih centrov moči, Festival slovenskega filma ne more biti in verjetno tudi v prihodnosti ne bo festival premier. Ko človek dobro premisli, ugotovi, da to niti ne vpliva kaj veliko na njegov pomen. Mogoče ravno nasprotno. S tem, ko se ne ukvarja s stvarmi okoli filma, mu ostane več časa za tisto znotraj filma," je poudaril.
Aktualna produkcija sreča dediščino
Festival bo tudi letos povezal aktualno slovensko produkcijo z njeno filmsko dediščino. S projekcijo filma Let mrtve ptice (1974) Živojina Pavlovića bo obeležil stoletnico igralke Ivanke Mežan, 90-letnico scenarista Branka Šömna in 80-letnico igralke Majde Grbac. Film bo prikazan v izvirni analogni obliki, s 35-milimetrskega filmskega traku.
Pomemben del festivala ostaja strokovni program, ki bo letos med drugim odpiral vprašanja vpliva umetne inteligence na filmsko ustvarjanje in postprodukcijo, filmske dediščine in digitizacije, etičnih standardov v filmski produkciji ter mednarodnega sodelovanja. Mednarodno povezovanje se bo med drugim dogajalo v okviru srečanja SloViet Connect: Film med Slovenijo in Vietnamom.
Festival sreča mlade ustvarjalce
Festival bo zaznamoval tudi 80-letnico Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Sploh festival tudi letos posebno pozornost namenja mladim filmskim ustvarjalcem. Nadaljuje pobudo filmski evro, s katero študentom umetniških fakultet omogoča bivanje in spremljanje festivala. Kot velja tudi za druge nacionalne umetniške festivale, recimo Festival Borštnikovo srečanje, prisotnost študentov bistveno prispeva k festivalskemu utripu. Prav zato, da so študenti lahko na festivalu – seveda pa pomaga tudi to, da so nastanitvene storitve takrat cenejše – se je festivalski termin premaknil s septembra na oktober.
Projekcije bodo na dveh prizoriščih, v Avditoriju Portorož in Magazinu Grando. Za neformalni del festivala bodo od srede do sobote v Magazinu Grando poskrbela festivalska druženja z DJ Borko, DVS-om, Augustom Braatzem in Juretom Rehermanom – Rekordmanom.
O festivalskih nagradah bosta odločali strokovni žiriji. Žirijo za celovečerne filme sestavljajo novinarka in odgovorna urednica programa ARS Ingrid Kovač Brus, režiser in scenarist Nebojša Slijepčević (njegov je kratki film Mož, ki ni mogel molčati, ki je osvojil zlato palmo za najboljši kratki film v Cannesu) in scenaristka, producentka in književnica Iza Strehar.
Žirijo za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme pa režiserka in videastka Ana Čigon, režiser in vodja filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju Jurij Meden in filmski ustvarjalec in selektor festivala Beldocs Igor Stanojević.
Poleg nagrad vesna bodo na festivalu podeljene še nagrada občinstva, nagrada Društva slovenskih filmskih publicistov, nagrada Art kino mreže Slovenije in nagrada kosobrin Društva slovenskih režiserjev.
Ustvarjalni in producentski presežniki
Dobitnik nagrade Milke in Metoda Badjure Janez Kovič je v svoji bogati karieri sodeloval pri več kot 70 filmskih in televizijskih projektih. Ustvarjalno pot je začel kot scenograf v začetku osemdesetih let. Že pri svojem prvem celovečernem projektu, filmu Razseljena oseba Marjana Cigliča iz leta 1982, je opozoril nase z izrazitim občutkom za filmski prostor. Za Pustoto je leta 1982 prejel zlato areno na Filmskem festivalu v Pulju, enako priznanje pa je leta 1990 dobil za scenografijo filma Do konca in naprej. Trikrat je prejel tudi nagrado Metoda Badjure za scenografijo – za filme Nobeno sonce (1984), Hudodelci (1987) in Ječarji (1991) – ter se tako uvrstil med najbolj nagrajene scenografe v zgodovini slovenskega filma.
Vzporedno s scenografskim delom je razvijal tudi svojo producentsko pot. Leta 1985 je soustanovil Studio 37, eno prvih organizacijskih struktur za neodvisno filmsko produkcijo v Jugoslaviji, leta 1994 pa produkcijsko hišo Studio Arkadena, ki je postala pomemben akter slovenskega in regionalnega filmskega prostora.
