(FOTO) Najmanjša samooskrbna kmetija v Solčavi po udaru strele ostala brez hleva: "Mislila sem, da bova morali bežati"

Pod idilično Olševo, na 1250 metrih nadmorske višine, stoji najmanjša samooskrbna kmetija v občini Solčava. Pravzaprav, je stala – po udaru strele pred tremi tedni so na mestu, kjer sta stala hlev in sirarna, le ruševine in vonj po dimu. Tik ob hlevu je stanovanjska hiša Ploder – Slapnikovih, v kateri so v času, ko je udarila strela, bila Marija, Vinko in njegova 92 let stara mama. "Če bi Vinko spal, ne vem, kaj bi se zgodilo. Spalnica je na drugi strani, ne bi takoj videl, da je strela udarila v hlev," opisuje Marija.

"Jaz sem ravno zaspala, poka, zaradi katerega so v Solčavi mislili, da je potres, nisem slišala. Slišala pa sem Vinka in njegove besede, zaradi katerih imam še danes nočne more: 'Gori! Kliči!'" pripoveduje Marija. "Sosed je že klical 112, jaz sem klicala sina. Tisti večer se je po službi zadržal v Solčavi – ker je gasilec in je bilo slabo vreme, je pomislil, da bo gotovo kakšna intervencija in se mu zato se splača hoditi domov. V primeru intervencije namreč za pot do Solčave izgubi vsaj 20 minut," pojasni Marija.

Ogenj pogoltnil vse njune prihranke

Ravno oddaljenost kmetij je razlog, da je prvi solčavski župan želel, da vse visokogorske kmetije opremijo z dovolj velikimi zalogovniki vode. Preden pridejo gasilci na prizorišče požara, je lahko že vse izgubljeno. Brez zaloge vode bi kmetija tisto noč zagotovo ostala tudi brez hiše. Vinko je, potem, ko je rešil štiri krave (ena je poginila že ob udaru strele) in nekaj mehanizacije, vzel v roke cev in poskušal zaustaviti ognjene zublje, ki so požirali prihranke več generacij. Medtem je na pomoč pohitel prvi sosed.

"Na enem delu smo hišo hladili in jo branili, na drugem gasili. Te minute so bile neskončno dolge," podoživlja Vinko. Marija je medtem zbudila taščo in jo poskušala evakuirati. "Mislila sem, da bova morali bežati. Šok, da dol padeš. Zdaj reva podoživlja še to, kako so, ko je bila desetletna deklica, med vojno požgali domačijo," opisuje.

Čeprav je ogenj pogoltnil vse njune prihranke in vir, s katerim sta ob kmečkima pokojninama lahko mirneje živela, sta srečna, da jima je, za razliko od požara pri Bukovnikovih, kjer je strela dva meseca prej uničila najvišje ležečo kmetijo v Solčavi, ostala vsaj hiša. "Prve dni sva bila zelo obupana. Krave, nekaj jih je tisti večer bilo še na pašniku, sem mislila kar prodati, pa tako rada sem imela svoje delo v sirarni, ki je ravno dobro stekla. Če ne bi bilo tako dobrih ljudi, bi res kar obupala," opisuje Marija. Krave molznice je pod streho začasno sprejela sestra, ki je svoje takrat še imela v planini, mleko, ki ga dajejo, pa Vinko tudi po požaru dvakrat na teden vozi do svojih rednih strank. "Zdaj grem zjutraj po mleko, nalijeva ga v steklenice in dostavljava. Ko si navajen, ti brez tega zjutraj kar nekaj manjka. Pa tudi mleko je treba porabiti, sploh zdaj, ko Marija ne more izdelovati sirov."

Traktor in nekaj strojev je rešil

Če bi prodala krave, kmetije nikoli več ne bi vzpostavila. Na gorski kmetiji ni vsaka krava enaka. So vodnice, ki poznajo poti do pašnikov in s svojim zgledom učijo mlajše, opišeta. Vseeno bo vnovična vzpostavitev kmetije izredno težka. "Sami tega ne zmoremo. Smo najmanjša čista kmetija v Solčavi. Če ne bi bilo toliko dobrih ljudi okoli, lahko človek samo 'scaga'. Ko vidiš, da nisi sam, ti da malo motivacije," pravi Marija, medtem ko Vinko komaj upa računati, koliko njegovega dela in prihrankov so ognjeni zublji pogoltnili.

"Traktor in nekaj strojev sem rešil, do nekaterih nisem več mogel. Prevroče je bilo. Najbolj mi je žal stroja, ki je bil prirejen prav za gorske kmetije. Sam sem ga obnovil, ker novega si nisem mogel kupiti. S tem sem izgubil vsaj 150 tisoč evrov. Koliko zdaj stane gradbeni material, niti ne vem. Je pa že vsaka vožnja dražja, ko slišijo, da morajo material peljati 20 minut iz Solčave v hrib," računa Vinko.

V požaru je bilo uničenih tudi 50 sirov, ki jih je Marija pripravila za prireditev Motorkarska gauda, na kateri so v Solčavi zbirali denar za pred dvema mesecema uničeno kmetijo Bukovnik. "V petek bi jih ravno spakirala, pa ni bilo več kaj pakirati. Zdaj smo skupaj v katastrofi. Eni in drugi," opiše Marija.

"Ponoči je hudo, ni spanja"

Ravno pred našim obiskom je bil na obisku Vlado Bukovnik. "Pomagamo si, predvsem s papirji in moralno podporo. Pozimi, ko bodo živali šle s planine, bomo imeli skupaj krave v bližnjem praznem hlevu," sta pojasnila.

"Ponoči je hudo, ni spanja. Same tiste slabe misli ti gredo po glavi, kako bi lahko bilo … Pa saj bo boljše. Čas celi rane," se ob pogledu na pogorišče zamisli Vinko. Časa sicer še ni mililo niti toliko, da bi se zacelila njegova rana, ki jo je utrpel po požaru. "Zjutraj, ko smo končali gašenje, sem hotel stopiti v klet po pijačo. Železna vrata so bila še tako vroča, da mi je roko kar scvrlo," opiše. Kmalu bo treba zamenjati tudi okna, ki so zaradi vročine popokala. In odpeljati ruševine stare hiše, ki ovira dostop do hleva. In postaviti škarpo, da bo hlev stabilen …

Po 25 letih, ko v Solčavi ni bilo niti enega udara strele, sta v dveh mesecih dve kmetiji pogoreli zaradi udara strele. Za obe se denar zbira (tudi) na občinskem podračunu. Družini Ploder – Slapnik lahko pomagate z nakazilom na TRR (podračun občine Solčava) SI56 0110 0600 8362 393, namen CHAR, referenca SI99 ter namen nakazila Ploder – pomoč požar. Vsaka pomoč, ki bo ohranila najmanjšo samooskrbno kmetijo v Solčavi, bo izjemno dobrodošla.