Aletsch, največji ledenik v Alpah, se v švicarskem kantonu Valais razprostira kot veličastna reka ledu, ki že tisočletja tiho oblikuje srce visokogorja. Njegova veličina vzbuja globoko spoštovanje, skoraj ponižnost. Ko skupaj s svojim sopotnikom občudujem njegovo mogočnost, se še enkrat zavem, kako zelo majhni smo v primerjavi z močjo narave in kako zelo pomembno bi bilo, da … jo obvarujemo. Valovite ledene gmote in mogočni vrhovi, ki ledenik Aletsch obdajajo, ustvarjajo prizor osupljive lepote. Ob vsakem koraku, ko sem - me mimogrede opomni sopotnik - bolj tiho kot po navadi, razmišljam o živi zgodbi časa, ujeti v led. Surova moč in krhka eleganca hkrati. Pogled nanj mi jemlje dih in v meni pusti občutek občudovanja, in četudi bi z največjim veseljem dodala, da tudi občutka miru ter globoke povezanosti z naravo, žal ni tako. Na vlaku domov v sebi čutim nemir in razmišljam o tem, kako zelo vidne so posledice globalnega segrevanja in kako zelo boleče postanejo, ko ledeniku zreš “v oči”.
“Če bi vedela, do kod je segal, ko sem bil otrok …”
Vse se je začelo nekako takole: po skoraj desetih letih bivanja v Švici sem konec junija končno šla na pohod, ki je bil na mojem seznamu želja že dolgo: ledenik Aletsch. Največji ledenik v Alpah, katerega površina meri okoli 79 kvadratnih kilometrov, njegova teža pa naj bi bila 10 milijard ton, je - na kratko - višek lepote. “Reka ledu”, na katero sem imela med svojim pohodom med izhodiščem Riederalp (1925 metrov nadmorske višine) in krajem Bettmeralp (1970 metrov nadmorske višine) čudovit pogled, naj bi bila dolga okoli 20 kilometrov. Belina ledu v objemu gora, ki se razprostirajo, kamor koli seže oko, je v meni zbujala občutke majhnosti, občudovanja, delno pa tudi žalosti. Ko sem neprestano delila svoje navdušenje in nenehno posegala po telefonu, da bi naredila še eno fotografijo, je moj sopotnik Roman Rogenmoser, domačin iz kraja Brig nedaleč stran od ledenika, žalostno pripomnil: ”Ja, še vedno je impresiven. A če bi vedela, do kod je segal, ko sem bil otrok ...”
Roman, danes v drugi polovici štiridesetih let, je od nekdaj vpet v različne profesionalne vloge, povezane s turizmom, naravo in športom v švicarskem kantonu Valais. Z globokim glasom pripoveduje o svojih pohodih iz otroštva, medtem ko mi na skalovju kaže rdečkasto obarvane kamne, do koder je po njegovem spominu nekoč segal ledenik. V okoliške hribe se je z družino kot otrok podal skoraj vsak teden; ko mi mimogrede govori o svojem življenju doslej, si govorim: Hvala. Hvala, da imam priložnost, da nekdo te korake stopa z mano in jim daje dodatno vrednost z vsemi zgodbami, ki jih narava – in moja duša – vedno požira z neznansko lakoto.
Vročinski valovi, premalo snega - in vsakoletno krčenje ledenika
Dejstva, ki pričajo o daljni preteklosti, povedo še veliko več o veličastnosti ledenika* kot zgolj to, kako je bilo v otroštvu Romana: Veliki Aletschski lednik je tisočletja oblikoval pokrajino arene Aletsch. Med zadnjo ledeno dobo (pred približno 18.000 leti) je led še prekrival gorske grebene med Bettmerhornom in Riederhornom; samo vrhovi so kukali iz ledu. Strokovnjaki vedo povedati tudi, kako se je Veliki Aletschski lednik širil in upadal v pokrajini Aletschskega gozda. Pred približno 11.000 leti je bil konec ledenika menda v dolini reke Rone, rob ledenika pa je segal skoraj do Riederfurke (2065 metrov nadmorske višine). Največja razširitev Velikega Aletschskega lednika do danes je bila okoli leta 1860. Takrat je bil dolg približno 3 kilometre več kot danes, rob ledenika pa je bil kar 200 metrov višje, blizu Aletschskega gozda. To območje še vedno izstopa od okoliške pokrajine kot svetel pas terena z dokaj mlado vegetacijo.
Razmišljati o ledeni dobi v času, ko se nenehno borimo z ogrevanjem ozračja, je nepojmljivo. Premik bližje današnji dobi: vpogled v podatke organizacije GLAMOS*, ki v Švici sistematično dokumentira in spremlja dolgoročne spremembe ledenikov, pokaže: v zadnjih približno 150 letih se je dolžina ledenika zmanjšala za več kot tri kilometre (skupno 3387 metrov med letoma 1870-2024). Zaskrbljujoči so tudi podatki o tem, kako hitro se je na ledeniku letos stopil sneg, ki po navadi pokriva ledeno ploščo povprečno nekje do srede avgusta: snega na ledeniku - glede na podatke organizacije GLAMOS - na zadnji dan junija letos ni bilo več.
Že ob mojem pohodu (petek, 26. junija 2026) ga ni bilo opaziti. Edini primer, ko je kritična točka v zadnjih letih nastopila še prej, je leto 2022, in sicer 26. junija. Omenjeni temačni scenarij letošnjega leta je posledica vročinskih valov - enega smo v Švici imeli že maja, drugega, močnejšega in daljšega, ko so temperature v nekaterih krajih v dolini dosegle tudi 40 in več stopinj, pa junija. Niti malo ne pomaga, da poletni vročinski valovi (ko to pišem, smo že v tretjem letos) prihajajo po še eni zimi s slabo snežno odejo.
Še malo o dejanskem pohodu
Območje ledenika Aletsch je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Regija med Belalpom, Riederalpom in Bettmeralpom (tako imenovana regija/arena Aletsch) v kantonu Valais omogoča dostop do spodnjega dela ledenika. S sopotnikom Romanom, ki območje pozna - z njegovimi besedami - kot lastni žep, se strinjava, da bi na vroč petek, ko smo se soočali z vročinskim valom, imelo smisel “pridobiti” nekaj višine s tamkajšnjo žičnico. Namesto strme hoje sva se tako zapeljala do izhodišča Riederalp, potem pa pot nadaljevala ob razgledu na ledenik, gledoč nazaj, pa tudi na goro Matterhorn, v smeri kraja Bettmeralp. Poleg čudovitih razgledov na celotni poti - skupno nama je hoja vzela nekaj več kot tri ure - je bil dodatna nagrada in motivacija tudi postanek ob jezeru Bettmeralp, kjer je - za razliko od mnogih drugih gorskih jezer - kopanje v prijetno osvežilni vodi dovoljeno. Ob prihodu k jezeru naju je mimogrede pozdravila čreda značilnih črnovratih koz – ena najstarejših pasem domačih koz na svetu. S svojim snežno belim telesom in izrazito črnim vratom ter glavo so posebnost kantona Valais, kjer že stoletja zanesljivo kljubujejo strmim pobočjem in zahtevnim razmeram visokogorja. Njihova spretnost na skalnatem terenu in mirna prisotnost sta neločljiv del alpske pokrajine ter pristno dopolnjujeta veličastno kuliso mogočnih večtisočakov.
Po polnem dnevu vtisov, ki bodo z mano ostali še dolgo, sva se v kraju Bettmeralp odpravila nazaj v dolino s še eno žičnico, se osvežila ob hladni pijači v kraju Brig, potem pa z vlakom nazaj v realnost vročega kraja, kjer živim: v Baslu me je še v večernih urah pozdravilo okoli 39 stopinj. Tudi in predvsem zato so moje misli še vedno uhajale visoko v gore — k tišini ledenika, širnim razgledom in občutku majhnosti pred mogočno naravo. Bo že držalo, da se nekateri izleti končajo takrat, ko stopiš skozi domača vrata, drugi pa ostanejo z nami še dolgo po tem. Pohod ob ledeniku Aletsch je zagotovo eden izmed njih.
