Peti dan, ponedeljek, 27. aprila, Odeceixe–Aljezur, 23 kilometrov, 8 ur hoje
Če bi bila na tem pohodu sama z ženo, potem bi v mestecu Odeceixe, kjer smo v najetem apartmaju prenočili skoraj povsem na vrhu naselja, nedaleč od muzejskega primerka mlina na veter, vstala nekaj po sedmi, se do osmih spustila do trga v središču, kjer bi se ravno odprle jutranje okrepčevalnice. Tam bi si potem v miru privoščila kavo in zajtrk ter se okoli devetih sproščeno odpravila naprej po Ribiški poti.
Ker pa je bila z nama Mojca, sva pristala na njenem voznem redu; vročina, ki je bila iz dneva v dan bolj občutna, ji nikakor ni prijala, zato se je – kot z marsikaterimi izzivi do zdaj v življenju – z njo spoprijela načrtno in disciplinirano. Jasno smo določili uro zgodnjega vstajanja, vrstni red uporabe kopalnice ter čas odhoda. Vsega tega se je natančno držala, zato sva se morala tudi midva, tako da smo v jutranji svežini pred sedmo zjutraj že strumno koračili čez (še) opustelo mestece. Po kaki uri hoje smo prišli do stičišča reke in oceana, kjer smo bili že prejšnji popoldan – vendar na drugi strani lagune reke Seixe.
Spustili smo se po pobočju, povsem blizu reke, ki se je v dolgem zavitem ovinku lenobno izlivala v ocean. Moje srce se je umirilo. Ribiška pot prav v teh kotičkih pokaže svojo magijo: številni izlivi potokov in rek v Atlantik so v mojo zavest priklicali vprašanje, ki si ga je v svoji najnovejši knjigi zastavil najbolj znani britanski naravopisec Robert Macfarlane: Je reka živa? Samo pokimal sem lahko sam pri sebi.
Idila je bila popolna. Tudi lokali ob cesti so bili še zaprti. Vendar nismo bili povsem sami.
Zaljubljeni parček se je stiskal na klopci in gledal rečne plitvine in peščene otočke okoli nas, užival v jutranji svetlobi vzhajajočega sonca ter si žgolel ljubezenske izjave. Nedaleč stran so pisane vodne ptice brodile po laguni.
Moj pogled sta pritegnila mladeniča, ki nista, tako kot mi trije, naredila desetkilometrskega ovinka v notranjost dežele okoli ustja reke Seixe, pač pa sta ubrala bližnjico in reko z nahrbtniki nad glavo kar prebrodila. S tem sta naredila dvoje: pred nadaljevanjem pohoda sta si že zjutraj ohladila noge v rečni vodi in si za kake tri ure skrajšala pohod po Ribiški poti.
Pomahali smo si, onadva sredi reke, mi na njenem obrežju, jaz pa sem začutil, da se v njuni odločitvi za bližnjico čez reko zrcali tudi osnovna razlika med njima in nami: medtem ko smo mi, pohodniki v srednjih letih, skušali zaužiti vsak delček poti in prehoditi vsak njen korak, četudi nas je pot kdaj odpeljala daleč naokrog ter stran od oceana, sta mladca uživala v adrenalinu jutranjega prečenja reke, kar jima je omogočilo nadaljnje hitro napredovanje proti cilju. Če bi bil star toliko kot onadva, se s tem dolgim ovinkom ob obeh straneh reke najbrž ne bi ukvarjal niti sam.
Malo naprej nas je spet čakal ocean, s svojo zdaj že kar prepoznavno ikonografijo, strmimi klifi, peščenimi sipinami, ozkimi stezicami in majhnimi samotnimi zalivi. Ponekod so na skalnih vrhovih še gnezdile štorklje. Tam, kjer je bila pot ob oceanu preveč izpostavljena ali nevarna, je uradna pot zavila malce navznoter v bolj mehko notranjost. Na najlepših razglednih točkah nas je ponekod čakala klopca, ki je kar vabila k počitku. Sedli smo in čuječe vpijali občutek povezanosti morja in kopnega.
Vedeli smo, da bo hoje ob oceanu kmalu za nekaj časa konec, zato smo si na nekem ovinku privoščili adrenalinski dodatek. Namesto v notranjost smo nadaljevali kar ob oceanu, ki nas je kmalu soočil s posledicami svojeglavosti: strm skalnat spust vse do večjega potoka, ki je onemogočal lahkoten prehod; na drugi strani nazaj pa strm vzpon, ki je jemal dih; neuhojena pot je še enkrat dokazala, da je bližnjica lahko najdaljša razdalja med dvema točkama.
Vendar pa nam ni bilo žal: po štirih dneh priobalne hoje smo že povsem sprejeli nenehen veter v obraz in občasno božanje morja, da nam je bilo žal trenutka, ko bomo odvili stran od valov.
V notranjost dežele vse do Aljezura
Ko Ribiška pot zavije v notranjost dežele, se spremeni v klasično pohodniško, romarsko pot, kakršnih je na Iberskem polotoku res v izobilju. Ravna makadamska cesta, ki načenja voljo. Borovi gozdovi, ki spominjajo na Istro in Dalmacijo. Asfaltna cesta, ki preizkuša duha. Odsotnost razgleda, ki zahteva pogled v lastno notranjost.
Vse to pa je tudi eden od smislov dolgotrajnih romarskih poti. Preizkus trpežnosti, robustnosti in vzdržljivosti telesa in duha, kjer naposled – po tednih ali celo mesecih – doseženi cilj prinese tako intenzivne občutke, da se marsikdo odloči napisati knjigo o svojem "caminu".
Minevali so kilometri in ure, mi pa smo bili vse bliže koncu dnevnega cilja. Naposled se je pot z ravnine obrnila navzdol, vse do doline reke Aljezur, ki se je vila pod istoimenskim krajem. Tu je (bilo) eno bolj rodovitnih območij ob surovi atlantski obali, radovednost pa nam je zbudil spomenik mondadeiram, ženskam, ki so na riževih poljih tukaj naokoli v začetku 20. stoletja sklonjene v vodi več ur dnevno ročno odstranjevale plevel. Riž tam danes ne raste več; od nekdanjih polj je ostala predvsem zgodba o težkem kmečkem življenju.
Vendar pa riž še vedno dobiš na krožniku. Za razliko od obrokov v domovini, kjer je običajna ena priloga ogljikovih hidratov, te na Portugalskem velikokrat pričakata dve: riž in še krompir. V tem je nekaj zgodovinske logike: v deželi, ki je bila dolgo revna in se je iz nje pogosto odhajalo v svet v iskanju boljšega (in bolj sitega) življenja, je bilo treba z razmeroma skromnimi sestavinami nahraniti veliko ljudi, zato je bil poln krožnik pomemben znak dobrega obroka – riž in krompir sta bila poceni in nasiten način.
Zvečer smo preiskali ostanke gradu, ki kraljuje na griču. Zgodovina Aljezura, enega najbolj značilnih naselij zahodnega Algarveja, sega v mavrsko obdobje, ko je bil pomembna postojanka na zahodnem robu Al-Andalusa. Njegovo ime izhaja iz arabščine, kar kaže na njegov mavrski izvor, v 13. stoletju, v času rekonkviste (ponovne krščanske osvojitve Iberskega polotoka), pa so ga osvojili Portugalci.
Staromodno mesto je bilo ta večer videti izumrlo – potem pa smo iz ene od hiš ob glavni ulici zaslišali glasbo; ko smo prišli do vhoda, se je notri trlo ljudi, ki so se nečesa zelo veselili.
Nismo se jim pridružili, niti nismo preverili, za kaj gre.
Z naslednjim dnem se je za nas začel malo resnejši tempo: v štirih dneh nas je čakalo šest etap.
Stopili smo v drugo polovico poti.
Šesti dan, torek, 28. aprila, Aljezur–Monte Novo, 32 kilometrov, 10 ur hoje
Skrajšali smo si noč in še v jutranjem mrču zastavili pot v šesti zaporedni pohodni dan. Noge so se utrdile in učvrstile. Čez vijugavo in valovito pokrajino smo se počasi spet vrnili k oceanu, tja ob razširjeni izliv Aljezura v Atlantik. Mislil sem, da smo najzgodnejši pohodniki v tem dnevu. Zmotil sem se.
Dohiteli smo približno pol mlajšo Čehinjo, ki je pogumno koračila po poti. Ker smo se na kratko srečali že prejšnji dan, je jutranji pogovor hitro stekel.
Bila je sama na poti, celila je svoje strto srce, premikala pa se je po klasičnih dnevnih etapah, tudi zato, ker je imela na ramah težek tovor. Z zavidanjem je pokazala na naše več kot pol manjše (in lažje) nahrbtnike in mi skrušeno pokazala odrgnine na svojih ramah. Pokimal sem in izustil magični besedi: "Travel light." ("Potuj z malo prtljage.")
To je eden redkih nasvetov otrokom, ki sem jim ga dal pred leti, ko so začeli sami ubirati svoje popotne poti. Če ne spiš zunaj (kjer potrebuješ spalno vrečo, podlogo in tako naprej), potem bodi zelo kritičen glede tega, kaj RES nosiš s seboj.
Tudi na Ribiški poti smo v preteklih dneh srečali številne pohodnike, ki so imeli s seboj 50- ali celo 60-litrske nahrbtnike. Njihova teža jim je krepko upočasnila korak. Medtem pa sem sam pred odhodom tuhtal, ali naj vzamem 24-litrski nahrbtnik ali bi bil morda dovolj že tisti, ki ima dvajset litrov prostornine. Moje načelo je, da mora biti nahrbtnik tako lahek, da ga lahko brez težav s seboj vzamem tudi na popoldanski sprehod po mestu, potem ko sem že opravil dnevno etapo. V tem stilu sem dal natančen seznam res nujne opreme tudi sopotnicama, ki sta mi bili vsak dan hvaležni za "lahkotno" odločitev.
Taberna do Gabriel čisto ob izlivu Aljezura v ocean je bila še zaprta, zato sta nas veter in oblačno vreme brez prve kave odnesla naprej. Kake pol ure naprej smo prišli do vasi Monte Clerigo.
To je bilo eno redkih naselij na poti, ki je ležalo tik ob plaži. Mešanica raznobarvnih počitniških (in morda tudi rezidenčnih) hiš se je stiskala v zalivu, zdelo pa se je, da so vse po malem ometane z istim zaščitnim odtenkom peščene barve. Da, seveda, pesek in veter sta tu plesala svoj neskončni ples, svoje sta dodala še vlaga in sol iz oceana, tako da je bilo naselje videti rahlo sprano, a vseeno zelo prijetno.
Bil je čas za zajtrk, za pastéis de nata, za lokalne karamelne slaščice, za svež pomarančni sok, za kavo in – za novo družbo. V kavarni ob plaži je sedel sivolas moški, kakih deset let starejši od nas. Kasneje smo izvedeli, da je Nemec, in izkazalo se je, da je prav zares posebnež.
Pred njim na mizi je bil zvezek, v katerega je zapisoval svoje misli, poleg njega na stolu pa je okroglo kovinsko tolkalno glasbilo, handpan, gledalo iz bisage. Nekaj minut kasneje ga je vzel v roke in začel udarjati po njem s prsti in dlanmi.
Zaprl sem oči in se naslonil nazaj. Veter je žvižgal svoj napev, ocean je utripal v svojem ritmu, Nemec pa se je nanju previdno naslonil s svojo melodijo. Ni želel prevladati nad tema trajnima naravnima elementoma; počasi se je uveljavljal s svojim zvokom, se zdaj bolj nagnil k vetru, nato pa znova zanihal nazaj k oceanu.
Za hip sem odprl oči in videl, da so vsi jutranji gostje okoli obmirovali v nekakšni zamaknjenosti, ki jo je priklicala virtuozna kombinacija naravnih in umetnih zvokov, zlitih v eno samo, težko ulovljivo zvočno krajino. Ni bilo več jasno, kje se konča veter in začne glasbilo, kje se konča ocean in začne človek. Nastala je ena sama dolga, valovita melodija, ki se je dvigovala in spuščala, prihajala bliže in se znova oddaljevala. Mož pred menoj je igral z zaprtimi očmi, zatopljen v svoj svet, mi pa smo tiho sedeli in poslušali.
Ko je končal, je odložil handpan, pogledal naokoli in skoraj sramežljivo rekel: "Začutil sem, da moram nekaj zaigrati."
Izkazalo se je, da je že upokojen, da se je pred nekaj leti iz Nemčije preselil v Algarve, nedaleč od Monte Cleriga, kamor sem ter tja hodi na kavo, da gleda ocean ter zapisuje vtise. In kdaj tudi kaj zaigra.
Bil je blag in poduhovljen človek. Lepo je bilo srečati sorodno dušo in z Mojco sta se hitro začela pomenkovati. Ni se ji več mudilo naprej.
Kake pol ure kasneje sem jo vprašal: "Mojca, gremo naprej?"
Pokimala je: "Seveda. Treba je bilo užiti trenutek in nepričakovano srečanje."
Renny se je spodbudno nasmehnila.
Naš zanos je trajal vse do poznega popoldneva, ko smo se spet odmaknili od oceana in se mimo surferskega naselja Arrifana čez čas povzpeli v bolj valovito, podeželsko pokrajino, kjer nas je pred zaselkom Monte Novo čakalo od vsega odmaknjeno prenočišče Barranco da Fonte.
Tu je bila tišina.
Zvok handpana, pomešan z oceanom in vetrom, pa mi je še vedno zvenel v glavi.
