[MC • MB] V Ljubljani naj kar imajo to svojo gentrifikacijo, mi v Mariboru pa je nočemo

Pred časom sem prebral, da je nekatere zavedne volivce v Mariboru zmotilo, da dva od pretendentov za mariborske župane – konkretno: kandidatka in kandidat – ne živita na območju svete rodne grude Mestne občine Maribor. Da torej nista prava. Da sta pritepenca ali kaj. Pogledal sem na zemljevid in ugotovil, da ima eden od njiju od doma do Ulice heroja Staneta 1 – kjer bosta morda dobila službo – malo manj kot deset kilometrov, drugi pa enajst.

Toliko o mariborskem lokalpatriotizmu.

Ampak v Ljubljani so še hujši kot v Mariboru. In to celo županski kandidati sami. Ker budno spremljam njihove slogane, sem opazil, da jih je že več njih uporabilo udarno besedno zvezo "Ljubljano Ljubljančanom!". Kar me neprijetno spominja na nacionalekstremiste, ki vzklikajo "Slovenijo Slovencem!" ali "Deutschland den Deutschen!" ali "La France aux Français!". Če bi bil hudoben, bi to razumel kot poziv, da je treba Ljubljano očistiti ne samo tujcev in migrantov, ampak tudi turistov in dnevnih migrantov.

Pejorativni sinonim

A zdaj ne gre za lokalpatriotizem. Tokrat bi se rad komparativistično pozabaval s fenomenom gentrifikacije. Karkoli že to pomeni.

Mnogi mariborski meščani – ne nujno neizobraženi ali tisti s skromnejšim besednim zakladom – ne vedo, kaj to pravzaprav pomeni. Morda so za gentrifikacijo že slišali, vendar si s tem urbanim problemom ne belijo glave, ker v Mariboru ne velja za tako perečega kot v Ljubljani. Edina prava gentrifikacija je ljubljanska gentrifikacija. In to ne glede na to, kako jo definiramo in kaj si o njej mislimo.

A nič za to, naj kar ne vedo! Zavedati se moramo, da pojma gentrifikacije ne razumejo (dobro) niti tisti, ki v prestolnici nanjo najglasneje opozarjajo. Gentrifikacija je postala skorajda pejorativni sinonim za vse, kar v modernem, hitro rastočem in razvijajočem se mestu mnogim intelektualcem ali vsaj razmišljujočim in socialno senzibilnim ni všeč.

Zato bi rad enkrat za vselej – pa čeprav le sam pri sebi – razčistil s tem famoznim urbanim bavbavom.

Tako gre to v kapitalizmu

Besedo gentrifikacija je skovala nemško-judovsko-britanska sociologinja in urbanistka Ruth Glass pred več kot šestdesetimi leti, ko je opisovala socialne spremembe v poselitvah nekaterih delov Londona, kjer je opažala priseljevanje solidno situiranega srednjega razreda ("gentry") v okoliše – in posledično naraščanje cen nepremičnin –, iz katerih se je siromašnejši delavski razred pozneje bil prisiljen izseliti.

Tako se je to začelo. V današnjem besednjaku pa gentrifikacija označuje proces, da se v izpraznjen in/ali neugleden del mesta priselijo deprivilegirane, toda družbeno vplivne demografske skupine v iskanju nižjih stroškov življenja in dela. In ko je to urbano tkivo vsaj socialno, če že ne materialno revitalizirano – da ne rečem fancy –, postane privlačnejše za druge, premožnejše družbene skupine z drugačnim načinom življenja. To se je dogajalo in se še dogaja v berlinskem Kreuzbergu in Neuköllnu, londonskem Shoreditchu in Notting Hillu, pariškem Maraisu ter v 10. in 20. arondismaju, pa tudi v newyorškem Harlemu in Brooklynu. Predeli mesta izgubijo svoj avtohtoni čar, postanejo turistična atrakcija, se skomercializirajo. Prvotnih prebivalcev tam skoraj ni več. Stanovanja so z dobičkom prodali in zapustili prizorišče socialne, urbane, demografske disrupcije.

Tako gre to v kapitalizmu. Še posebej v postpoznem, neoliberalnem.

Napredek

Kar se nazorno kaže v Ljubljani – čeprav prave gentrifikacije tam sploh ni. Tako kot vsa država je tudi glavno mesto za to premajhno. Je pa Ljubljana ravno toliko bogata, da se po zaslugi zasebnih in javnih investicij posodablja cela in scela. Ljubljana ima vedno več vsega, zato je življenje v njej v danem ekonomskem sistemu pač vse dražje in dražje. Čemur po nekem sociolingvističnem konsenzu rečemo napredek.

Da se Ljubljana gentrificira – in za nameček še turistificira –, je v bistvu kritika nedostopnosti materialnih dobrin in storitev, ki bi po neki prijazni socialni logiki morale biti poceni, kot smo tega bili vajeni v preteklosti, in kritika krčenja različnih mestotvornih vsebin, ki so nekoč zadovoljevale ne samo tistih, ki so si jih lahko privoščili. Gentrifikacija je kritika, da povprečni standard v prestolnici ni več približno enako dostopen vsem materialno in demografsko definiranim slojem in profilom.

Nič proti, nič za

Nisem dovolj pameten, da bi vedel, kako znižati podivjane cene stanovanj, a ravno toliko, da ne verjamem niti tistim, ki trdijo, da to vedo. Money makes the world go round. Jasno pa je še nekaj. Lastniki nepremičnin nimajo nič proti podivjanim cenam stanovanj, tudi če jih ne nameravajo prodati. Prijetno je nekje živeti, če veš, da vrednost kvadratnega metra narašča. In lastniki so v Sloveniji v večini. Proti podivjanim cenam so samo tisti, ki nepremičnine kupujejo ali najemajo. Manjšina. Neodločevalci.

Življenje v Ljubljani je dražje, ker materialno, socialno, infrastrukturno, kulturno razvajenim ponuja bistveno več. Ne glede na to, kaj od tega si lahko privoščijo. Temu primerno je za skoraj vse bolj hektično in za premnoge vir frustracij. Življenje v Mariboru pa je cenejše, ker je obenem pasivno, skromno, flegma in prijetnejše, četudi v veliko pogledih nepraktično. Zaradi tega ne bi smeli biti slabe volje, kaj šele gojiti manjvrednostnih kompleksov. V mestu, kjer gentrifikacija ni problem – niti namišljen ali kaj šele dejanski –, ne bi smeli biti nezadovoljni.