[MC • MB] Čas za domoljubno kolumno: Scherbaumovi opici je bilo ime Marko

Čas je za domoljubno kolumno.

Ta teden sem si po dolgih dolgih letih šel ogledat Muzej narodne osvoboditve Maribor (MNOM). Skoraj nerodno mi je priznati, da v ustanovi za vogalom ali dvema zelo verjetno nisem bil – ker me spomin mogoče vara – že od 5. maja 1980. Zakaj pa se potem tako točno spomnim datuma? Zelo preprosto. To je bilo en dan po Titovi smrti, ko so nas kot bolj ali manj užaloščene dijake Prve gimnazije na Leninovem trgu peljali v Muzej, kjer smo se morali vpisati v žalno knjigo. To se mi takrat ni zdelo najbolj preprosto opravilo. Pouka ni bilo, ker so bili profesorji očitno v šoku, tako da smo brezdelno posedali v razredih in kao razmišljali o negotovi prihodnosti Jugoslavije. V Rusovi kleti v Ulici heroja Tomšiča 3 nas je nekaj sošolcev med glavnim odmorom pokadilo joint. Potem pa je bila komemoracija na stopnišču gimnazije. Z obvezno himno Druže Tito, mi ti se kunemo. Jaz sem se ves čas ukvarjal z mislijo, zakaj hudiča pojejo “kunêmo” in “skrenêmo”, ko pa je ja naglas na prvem zlogu. Nekatere sošolke so jokale. Potem pa smo se šli podpisat v žalno knjigo v Muzej. No, meni se je zdelo zabavno, da namesto podpisa naredim samo križec. Da me slučajno ne bi kdo pozneje identificiral kot enega od žalujočih ostalih.

Kot mulec pri osemnajstih v Socialistični republiki Sloveniji najbrž res nisem imel boljših idej za izražanje političnega disidentstva. Revolucionarnega poguma pa verjetno tudi ne.

Vse se je ujemalo

Toda v Muzej narodne osvoboditve po šestinštiridesetih letih nisem šel zato, da bi obujal spomine ali ker tam  že predolgo nisem bil. Da si ga bom šel ogledat, sem se odločil potem, ko mi je med posedanjem na kavi nekdo pred kratkim zgroženo omenil, da se muzej še vedno imenuje Muzej narodne osvoboditve. To se je tudi meni samemu na prvo žogo zdelo nenavadno, čeprav ne presenetljivo. Pripomba je bila namreč izrečena v kontekstu pogovora o prevladujočem levičarstvu kulturnikov in kulturnih institucij in o mariborskih ulicah in trgih, ki večinoma ostajajo nepreimenovani. O tem sem že pisal, vendar naknadno ugotavljam, da jih je še več, kot sem si mislil.

Toda ko sem prestopil prag mogočne vile, sem kmalu ugotovil, da se ta muzej dejansko ne more imenovati nikakor drugače kot Muzej narodne osvoboditve.

Vse se je ujemalo. Rezidenco si je dal zgraditi pekovski velepodjetnik Gustav Scherbaum tik pred koncem 19. stoletja. “Dampfmühlbesitzer”, kot piše na družinski grobnici na drugi strani Czeikejevih arkad na Frančiškanskem, torej Nemagdalenskem pokopališču na Pobrežju. To je bil tisti, ki je imel opico za domačo žival. Mestno atrakcijo, ki je pozneje prešla v pogovorno rabo kot idiom, da se nekdo obnaša prismuknjeno “kot Šerpaumova afna”. Ta izraz je uporabljala še moja omica, ki je to opico verjetno kdaj videla na lastne oči.

In to še ni vse! Opica je bila v resnici opičjak, ki mu je bilo ime … – Marko. Umrla je 3. januarja 1935 pri metuzalemskih šestdesetih letih. Tedanji časnik Jutra ji je posvetil nekrolog. Kar je verjetno edinstven primer v zgodovini ne samo slovenskih medijev.

Da pa le ne bi bilo vse tako pravljično in neverjetno, je mariborska zaplembna komisija leta 1946 vilo nacionalizirala. V njej je nekaj časa delovala tudi … – UDBA. Od leta 1958 pa je v njej Muzej narodne osvoboditve.

Muzej novejše zgodovine

MNOM je v bistvu neke vrste muzej novejše zgodovine. Stalne in občasne razstave so posvečene vsemu živemu in mrtvemu od prvih mariborskih skejterjev in sladoledarnice Lastovka (o čemer je tekla beseda v predprejšnji kolumni) pa do padlih borcev Pohorskega bataljona.

Trenutno je precejšen del Muzeja – z zunanjimi panoji na ograji vred – tudi nekakšen muzej slovenske osamosvojitve, kakršnega bi si ob napovedani ustanovitvi lahko samo želeli tudi na nacionalni ravni. Brez poudarka na velecenjenih osamosvojiteljih. Ah, se opravičujem: v Mariboru jih pač ni bilo. Bili so samo pekrski dogodki, ugrabitev polkovnika Miloševiča, povoženi Jožef Simčik, Magdalena Tovornik na pogajanjih na občini … – na odličnih fotografijah Večerovega fotoreporterja Borisa Vugrinca.

Da se ta muzej še vedno imenuje Muzej narodne osvoboditve, ni nobena usedlina neprebolenega in nepozabljenega narodnoosvobodilnega boja. Maribor se je ves čas moral boriti za svojo slovensko identiteto. To pričajo eksponati o burnem obdobju po koncu prve svetovne vojne, ko smo se po Maistrovi zaslugi vendarle znašli v Kraljevini SHS, čeprav je le malo manjkalo do plebiscita tudi o velikem delu slovenske Štajerske, seveda z Mariborom vred. Avstrijski apetiti so bili veliki in samo Francozom in Britancem se lahko zahvalimo, da se niso uresničili.

Tega nisem vedel, očitno imam v zgodovinskem znanju kar precejšnje luknje. In če smo že pri sosedih, naj povem še, da sem si s posebnim zanimanjem ogledal gostujočo razstavo Divja sedemdeseta leta na Koroškem. Z nostalgijo se še spomnim časov, ko se koroški Slovenci niso pustili preštevati. Petdeset let je že, odkar je mladi, nadobudni politik Jörg Haider rekel: “Ta dežela bo svobodna takrat, ko bo nemška dežela.”

Vas ta izjava na koga spominja? Ne, ne, ne mislim na Hitlerja …