Andreja Kutin
"Vse je stolklo, vse. V nekaj minutah." Ledeni kosi premera tudi šest centimetrov, ki lahko udarijo s hitrostjo od 120 do 150 kilometrov na uro in poškodujejo tudi človeka, a praviloma gre za gospodarsko škodo, ki dosega zelo visoke številke. Toča že zdaj vsako leto povzroči za okoli 80 milijard dolarjev škode v globalnem merilu, stanje pa se bo še slabšalo. Do konca stoletja se bo število neviht, ki na strehe in avtomobile spuščajo točo, večjo od frnikole, povečalo za 38 do 47 odstotkov, je nedavno poročala ameriška tiskovna agencija AP v povzetku znanstvenega članka revije Nature. In Slovenija je zaradi svoje lege med bolj ranljivimi predeli sveta.
Daljša obdobja suše bodo prekinjale nevihte. Tudi take z debelo točo
Klimatolog, predsednik Podnebnega sveta, raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) in docent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko dr. Žiga Zaplotnik pojasnjuje povezave med ekstremi, kot so nevihte s točo, in njihova vse večja pogostost s podnebnimi spremembami: "Študije kažejo, da se nad celotnim severnim Sredozemljem in centralno Evropo, kamor spada tudi Slovenija, povečuje pogostost vremenskih razmer, ki omogočajo nastanek velike toče s premerom več kot dva centimetra kot tudi izjemno velike toče s premerom več kot pet centimetrov.
Hkrati se povečuje pogostost razmer, ki omogočajo močne nevihte: povečuje se na primer količina vodne pare v spodnji troposferi, troposfera postaja bolj ugodna za vertikalna gibanja - meteorologi to označujemo s CAPE, "convective available potential energy". Še posebej to velja poleti. Po drugi strani se striženje horizontalnega vetra, to je magnituda spreminjanja horizontalnega vetra z višino, ki je pomemben faktor za razvoj močnih neviht, zmanjšuje. Celokupno pa so kljub temu razmere za močne nevihte danes ugodnejše kot nekoč."
Razmere, v katerih nastaja velika toča, so torej vse bolj pogoste, manj pa bo dni s šibkimi padavinami. Podobno velja za padavine, pojasnjuje napovedi Zaplotnik: "Po drugi strani se zmanjšuje pogostost šibkih konvektivnih padavinskih dogodkov. To je tudi skladno s projekcijami porazdelitve padavin za Slovenijo: Število dni s šibkimi padavinami bo upadlo, število dni z močnimi padavinami več kot 20 milimetrov pa bo naraslo.
To tudi pomeni, da bodo daljša obdobja suše prekinjali intenzivni padavinski dogodki."
Podnebne spremembe oziroma spremenjeni vremenski vzorci, ki so posledica podnebnih sprememb, vse bolj poganjajo sami sebe. Vročina poganja nevihte, močna deževja po suši predstavljajo večja tveganja za poplave ... Kakšni so še ti mehanizmi? Kako dobro jih poznamo? "Večja vročina pomeni večjo največjo mogočo vrednost vodne pare v ozračju. Kadar postanejo razmere v ozračju nestabilne - to pomeni, da lahko pride do spontanega dvigovanja zraka - bo večja količina vodne pare pomenila, da se več te vodne pare lahko kondenzira in pri tem sprosti več latentne toplote, kar še nadalje krepi nevihtne vzgornike. Ti lahko potem vzdržujejo npr. večjo točo," odgovarja znanstvenik.
Letošnji El Nino bi lahko rušil rekorde
Eden od pojavov, tesno povezanih s spreminjanjem podnebja, je tudi El Nino, pogostost t. i. super El Ninov se povečuje, tudi trenutni El Nino se krepi. Kako velik vpliv bi lahko imel pri nas, vendarle je Pacifik precej daleč. "Fizična razdalja je pomembna, ni pa bistvena. El Nino tako na primer signifikantno vpliva na količino padavin v Sahelu v Afriki, pa je to območje ravno tako daleč od Pacifika.
Po drugi strani pa ima pri nas precej omejen vpliv. Še najbolj vpliva v jesenskem času in prvi polovici zime. Takrat povzroča negativno anomalijo v zračnem tlaku nad severnim Atlantikom. Posledično bolj pogosto iznad Atlantika in Evropo doteka topel in vlažen zrak. Predvsem nad zahodno Evropo si lahko takrat obetamo več padavin, nam pa se posledično - vsaj glede na tipično statistično zvezo s fazo El Nina - obeta znatno toplejša jesen."
Spomnimo, vsakih nekaj let tropski Tihi ocean prehaja med dvema nasprotnima stanjema. V topli fazi, znani kot El Nino, se velik del oceanske površine segreje. V hladni fazi, La Niña, se isto območje ohladi. Na podlagi sezonskih podnebnih napovedi iz junija 2026, ki prispevajo k storitvi Copernicus za podnebne spremembe, je pojav El Nina letos praktično zaključen in pričenja se El Nino, ki največjo stopnjo ogrevanja običajno doseže okoli božiča, zato tudi ime "deček", kar se nanaša na Jezusa. Glede na morebitni razvoj v prihodnjih mesecih je zelo verjetno, da bo letošnji "deček" zelo močan in se celo spremeni v dogodek brez primere. Glede na takšne napovedi novo poročilo JRC, Skupno raziskovalno središče EU, raziskuje verjetne scenarije razvoja El Niña, skupaj z njegovimi učinki na svetovno podnebje, cene hrane, izpostavljene ljudi, razseljevanje in humanitarna tveganja. Pomembno je omeniti, da se učinki El Niña nadgrajujejo nad trenutnim globalnim segrevanjem, obstoječimi ranljivostmi in krizami.
"Žarišča temperaturnih in z vodo povezanih anomalij in ekstremov bodo v Ameriki, Afriki, Aziji in Oceaniji. Prav tako kaže na nelinearen odziv na morebiten dogodek brez primere v regijah, kot je Evropa, kjer se lahko jeseni pojavijo toplejše razmere, ki se bodo okrepile spomladi 2027. El Niño lahko povzroči hude, sistemske vplive v različnih sektorjih in naravnih sistemih zaradi sočasnih in kopičenih se tveganj, ki jih sproža z globalno krepitvijo ekstremnih in anomalnih podnebnih razmer," v poročilu navaja JRC.
Toča, dež, sneg pred seboj odrivajo zrak in ponavadi tla najprej doseže močan vetrovni piš
Od kod toča v velikosti mandarine? Meteorolog pri Agenciji RS za okolje Branko Gregorčič: "Nevihtni oblak (Cumulonimbus) je oblak vertikalnega razvoja in sega skozi vse plasti troposfere (od višine ca. 1,5 km do okoli 12 km). Nastane, kadar so za to izpolnjeni pogoji – se pravi, da je v ozračju dovolj vlage, da temperatura razmeroma hitro pada z višino in da imajo sončni žarki dovolj veliko moč.
Temperature v spodnjem delu oblaka so najpogosteje od 15 do 20 stopinj Celzija, z višino pa temperatura pada. Nad okoli 4 km so temperature že negativne in do vrha oblaka padejo na okoli -55 do -60 stopinj Celzija.
Energijo za razvoj oblaka zagotavlja sproščanje latentne toplote ob kondenzaciji vodne pare. Zaradi tega je oblak toplejši od okolice in v njem se zrak hitro dviga ter ob tem ohlaja.
Vertikalna hitrost v oblaku je odvisna od t. i. razpoložljive energije nestabilnosti. Ta je tem večja, čim hitreje temperatura v okolici pada z višino (čim bolj je zrak v spodnjih plasteh ozračja topel in vlažen ter istočasno čim hladnejši in suh v višinah nad okoli 5 km). K dolgoživosti nevihte pripomore tudi razlika v smereh vetra po višinah, sicer bi nevihta samo sebe hitro "zadušila".
Ob dviganju zraka se s padcem temperature relativna vlažnost zraka povečuje in kmalu nastopi zasičenje. Zato se vodna para izloča v obliki drobnih kapljic, ki jih vzgornik nosi s seboj navzgor. Zaradi medsebojnih trkov nastajajo tudi nekoliko večje kapljice, ki imajo drugačen zračni upor in zato drugačno vertikalno hitrost.
Ko vzgornik kapljice zanese v območje negativnih temperatur, nekatere zmrznejo, nekatere pa se sprva le podhladijo. Do -20 stopinj C ostaja določen delež nezmrznjenih oblačnih kapljic. Se pa v območju negativnih temperatur (nad okoli 4 km nad tlemi) začne dogajati tudi proces kristalizacije – se pravi tvorba snežnih kristalov. Ti se povečujejo na račun primrzovanja drobnih podhlajenih vodnih kapljic. Začnejo se formirati tako snežinke kot drobna zrna toče.
Vertikalne hitrosti v nevihtnem oblaku lahko presežejo 100 km/h. Močan vzgornik zadržuje zrna toče, ki so že formirana, mimo njih pa navzgor nosi mešanico podhlajenih vodnih kapljic in snežink, ki pri negativnih temperaturah primrzujejo na že obstoječa zrna toče, ki se s tem debelijo. Ko vzgornik popusti (oblak doseže višino tropopavze), se proti tlom vsuje ploha vseh padavinskih elementov, ki so v oblaku nastali.
Padajoči elementi (toča, dež, sneg ...) pred seboj odrivajo zrak in ponavadi tla najprej doseže močan vetrovni piš, ki je usmerjen stran od nevihte. Kmalu pa takemu pišu sledi močan naliv oz. tudi toča (sneg se ob padanju stali).
Velikost toče je odvisna od vertikalnih hitrosti v nevihtnem oblaku in števila ciklov kroženja zrn znotraj oblaka. Končna hitrost padanja točnih zrn je odvisna od njihovega premera:
- Drobna toča (1 do 2 cm) pada proti tlom s hitrostjo od 50 do 70 km/h.
- Srednje debela toča (3 do 5 cm) pada s hitrostjo od 80 do 120 km/h.
- Zelo debela toča (6 do 10 cm) pada s hitrostjo od 120 do 150 km/h.
Klimatološko je takšne dogodke težko ovrednotiti, saj je danes (ob množični uporabi mobilnih naprav in družabnih omrežij) zaznan tako rekoč vsaj pojav toče, včasih pa tovrstni dogodki niso bili zabeleženi, če niso "zadeli" merilnih postaj, kar pa je pri toči kar problematično."
